Spodbuda in dober dokaz za to, da lahko potujemo prav vsi, ki si tega želimo, je zmeraj nasmejana in pozitivna Špela Sanabor. In zakaj je njeno potovanje drugačno od potovanj drugih? Špela je študentka bibliotekarstva na Filozofski fakulteti Ljubljana in ima cerebralno paralizo. Ja in? Na potovanje poleg kovčka in potnega lista, s seboj pripelje še voziček.
Večina mladih danes izjemno rado potuje. Kaj meniš sama? Rada potuješ?
Špela: »Če lahko o potovanjih govorim subjektivno in ob tem čisto pozabim na dejstvi, da sem gibalno-ovirana ter da na bančnem računu ne skrivam nekih bajnih vsot denarja, je moj odgovor vsekakor pritrdilen. Vsak teden bi nekam šla, kamorkoli. Že od malega sta mi starša namreč nekako skušala pokazati, predstaviti, čisto drug svet od našega vsakdanjika, ki mi je kmalu zlezel pod kožo.«
Vem, da si že veliko potovala, a bi lahko izpostavila svojo najljubšo destinacijo, zabavno zgodbo?
Špela: »Trenutno je moja najljubša destinacija mesto Praga. Tam sem bila že dvakrat in seveda bi se rade volje tudi vrnila. Glede zgodb, seveda se mi vedno nekaj dogaja. Ampak zabavna situacija se je zgodila, ko smo s kolegicami s fakultete v Bratislavi želele v en pub sredi mesta. »Problem« se je pojavil s stopnico na vhodu. Sama sem enostavno zagledala tri fante, jim zakričala ter jih potem, ko se nam približali, prosila, če me lahko z vozičkom prenesejo čez prag. Tako so me fantje, kot tudi kolegico na vozičku, brez problema odnesli v pub, kjer smo lahko naročile pijačo in uživale večer. To ni nič takega. Tisti, ki me dobro poznajo že vedo, da poskušam iti povsod. Včasih je tako, da najprej oklevam, ampak me prijatelji prepričajo. Še dobro da me, saj mi na koncu nikoli ni žal!«
Kako je bilo s prilagoditvami? Si se, preden si se odpravila na potovanje, pozanimala za prilagoditve in dostopnost?
Špela: »Ker sem potovala tako s starši, kot tudi s sošolci v srednji šoli ter kolegi na fakulteti, sem jih nekaj časa pred odhodom vedno opomnila na transportni voziček, ki ga je čez nekaj let zamenjal električni. Po mojih napotkih smo s skupnimi močmi poiskali takšno namestitev, ki je bila primerna za število prijavljenih oseb (zadostna kapaciteta), poleg tega pa tudi dostopna, prilagojena za voziček. S seboj sem na strokovnih ekskurzijah vedno imela tudi asistentko, ki mi je pomagala tekom dneva (med ogledi in v namestitvi).
S starši je bil postopek večinoma enak, za potovanje sta morala najti hotel, ki je dostopen in prilagojen za vozičke. Razlika je edino v tem, da smo kot družina morali na letališču čakati varnostnika, ki je prišel pome in me peljal na letalo, medtem ko smo se na strokovne ekskurzije vozili z avtobusom.«
Kako je bilo s samo namestitvijo? So bile prilagoditve ustrezne?
Špela: »Do sedaj sem na svojih popotovanjih imela le eno slabo izkušnjo, in sicer v Budimpešti. Tam sobe niso bile dostopne z električnim vozičkom. Imeli so sicer dvigalo, a je bilo preozko in sem se vanj komajda stisnila. Povsod drugje so bile namestitve ustrezno prilagojene.«
Ali sama meniš, da te invalidnost pri potovanju močno ovira?
Špela: »Ne, sploh nimam takega občutka. Pomembno je samo, da je organizacija potovanja že takoj na začetku kvalitetna. V bistvu je edina stvar ta, da se moram o prilagojenosti pozanimati in predstaviti svoje želje in potrebe.«
Vem, da si potovala v »daljne kraje« kot so Egipt, Turčija in Tunizija. Ta potovanja so zagotovo vsebovala izkušnjo z letalom. Si pri tem naletela na kakšno težavo?
Špela: »Tudi to se da! Vsakič sem nekaj dni pred letom organizatorje obvestila, da potujem z vozičkom, ti so informacijo javili na Letališče Jožeta Pučnika. Sama svetujem, da se to javi v naprej in pa vsekakor, da posamezniki na vozičku pridejo za check-in na letališče vsaj dve uri prej, da v miru predajo kovčke in da ga vsaj pol ure pred poletom usposobljeno osebje pospremi na letalo. Pri meni je to potekalo zmeraj »kot po maslu«, ko so me posedli, so voziček pospravili med prtljago, počakala sem na ostale, da se vkrcajo in letalo je bilo pripravljeno na vzlet. Seveda je letališče, kjer se posameznik z vozičkom vkrca, dolžno obvestiti letališče, kjer bo letalo pristalo, da bo tja pripotoval nekdo na vozičku. Tako se lahko ustrezno pripravijo, npr. mene so v Egiptu, z vozičkom vred, naložili na tovornjak.«
Si se za potovanje odločila z lahkoto ali je bilo za to potrebno prepričevanje prijateljev in družine?
Špela: »Za potovanja se ne odločim zmeraj z lahkoto. Zmeraj, ko se odločam za potovanje, moram pri tem biti prilagodljiva in biti pozorna na ostale dopustnike oziroma študente, s katerimi potujem. Veliko mi pomeni, da lahko osebam, s katerimi potujem, zaupam. Tako zagotovo vem, da bo na strokovnih ekskurzijah, dopustih in vsesplošnih popotovanjih dobro vzdušje in da bomo skupaj skozi dogodivščine ustvarjali nepozabne spomine.«
Imaš mogoče kakšno sporočilo za invalide, ki še niso zbrali toliko poguma, da bi potovali?
Špela: »Izberite si kraj, kamor želite odpotovati, vse ostalo vam bodi pomagale različne organizacije po Sloveniji. S strokovnimi ekskurzijami v okviru fakultete je podobno. Ko boste imeli izbrano lokacijo, se kolegi med seboj posvetujte in najdite namestitev, ki bo primerna za vse vas in prilagojena, dostopna za voziček. V obeh primerih se jo, če je namestitev končna in ustrezna, rezervira. Prilagodi se samo oglede in sicer se o gibalno oviranem udeležencu pove vodiču, vodički, ta pa kasneje prilagodi vodenje. Samo eno življenje imate zato: Tvegajte, izberite, užijte lepote sveta.«
Špela sedaj zaključuje študij na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo. Je primer noro pozitivne, odločne osebe, ki vidi preko ovir. Poleg tega, da piše pesmi, dela v pravi pravcati službi in sodeluje pri milijonih projektov, s svojimi idejami in pozitivno naravnanostjo spodbuja študij študentov s posebnimi potrebami. Pretekli dve leti je skozi projekte in predstavitve velikokrat opozorila na probleme študentov s posebnimi potrebami in počasi, a vztrajno dosegla izboljšave in predvsem višjo ozaveščenost.
Prostovoljka Tina
.jpg)
.jpg)
.jpg)
