Starši, ki zahajamo v hribe z majhnimi otroki smo za mnoge precej neobičajni. Preko nas je slišati mnogo kritik, a še mnogo več pohval. Kaj stoji za kritikami? Pogosto nevoščljivost za našo vztrajnost, voljo, energijo. Večina se obregne ob nas, so zbegani, prešinejo jih čudne misli, začnejo spoznavati nekaj, kar do takrat niso poznali. Mnogi še sami ne vedo, kaj bi si mislili. A mi, ki smo vsekakor v manjšini vemo, da je za majhne otroke nekaj najbolj zdravega preživeti veliko časa v naravi v tesnem stiku s starši.
Aktivna že v nosečnosti
Odkar vem za sebe, sem bila zelo aktivna. Šport je bil del mene že od malega. Kmalu je postal vsakodnevna obveznost in kasneje se je obveznost prelevila v zame najlepša doživetja. Ni bilo stvari, ki bi mi lahko preprečila mojo največjo strast, šport. Preprečila mi je ni niti nosečnost. Ko sem zvedela za to veselo novico, moram priznati, da me je za trenutek prešinila tudi grenka misel, kako pa se bom lahko sedaj ukvarjala s športom. Potrebovala sem le čas za dober premislek in morala sem sprejeti dejstvo, da bodo potrebna velika prilagajanja. Ja, nosečnost ni bolezen, je le malo drugačno stanje. Kot običajno so me doletele govorice, da se bo zdaj treba umiriti. A dali so mi le dodaten povod, da sem s športom nadaljevala. Ves čas v nosečnosti sem aktivno ukvarjala s športom. V gore sem redno zahajala, plezala sem do petega meseca nosečnosti. Prav tako sem kolesarila, turno smučala, SUP-ala in nekaj časa tudi tekla. Kot aktivna jamarka se tudi temu nisem povsem odpovedala, le izbor jam se je bistveno spremenil. Tokrat so na vrsto prišle tiste jame, kamor prej zaradi premalo zahtevnosti nisem hodila. V času nosečnosti sem torej zahajala v vodoravne in tiste z manj ožinami. Vsaka vrsta športa se je dala varno prilagoditi na moje stanje. Nikoli nisem tvegala in ovirala trebuščka ali ogrožala sebe. Ko pa je trebušček postajal vedno večji in me je pri nekaterih vrstah športa začel ovirati, sem zahajala samo še v gore. Ob tem sem se počutila več kot odlično. Rodila naj bi konec julija, a me je porod presenetil in sem rodila tri tedne prehitro. Najbolj poseben je bil dan pred porodom, ko sem še stala na vrhu dvatisočaka. S kolegom sva se odpravila na Peco. Dejala sem si, da je to moj zadnji vzpon pred porodom, do katerega me ne morejo pobrati z avtom. Za naslednje tri tedne sem namreč planirala enostavnejše vzpone, a me je porod prehitel.
Res je, življenje se nekoliko spremeni
A le na bolje! A se hkrati tudi ne ustavi, ko se izve za nosečnost ali kasneje, ko na svet prijoka majhna kepica. Treba je živeti naprej z veliko začetnico in jaz to delam od prvega dneva naprej, ko sem izvedela za nosečnost. Priznam, da je ritem življenja drugačen, na trenutke je morda še mnogo bolj aktivno kot prej, a hkrati je življenje bistveno bolj polno in dobilo je popolnoma nov smisel. Ob vseh aktivnostih, s katerimi nadaljujem in v to vključujem otroka, pa mi ob strani stoji partner, ki vse to podpira ter stari starši najinih sončkov.
Kmalu po porodu nazaj v gore
Rodila se je majhna deklica, za katero so mnogi dejali, da so ji obiski gora položeni v zibelko. Moj stil življenja je tesno povezan s športom in zato si nisem mogla zamisliti običajnega vozička. Še dobro, da na svetu obstaja še nekaj takšnih staršev in je nekaj podjetij začelo izdelovati profesionalne športne vozičke. Voziček, ki je sicer namenjen za Skandinavijo, se je sčasoma razširil po vsem svetu. Zelo drag, a vreden svoje cene. Z njim lahko tečem, rolam, kolesarim, tečem na smučeh, grem na sprehod z krpljami in celo na kakšno enostavno turno smuko. Za otvoritev pa sem ga tri tedne po porodu pripeljala na najbolj znano koroško goro, na Uršljo goro. Voziček z odličnim vzmetenjem ter diski se je obnesel tako dobro, da je hčerka v njem prespala celotno turo. Poleg udobnosti vozička je svojo pozitivno stran pokazal tudi svež gorski zrak. Ker je bila prva tura eno samo zadovoljstvo, sva z aktivnostmi nadaljevali v polnem tempu. Osvajali sva vrh za vrhom širom Slovenije ter tudi preko meja. Vse sosednje države ter nekaj vrhov tudi v Španiji. A na najin prvi osvojeni vrh se vračava, tako da sva Uršljo goro obiskali že šestkrat. Gre za vrh, ki je idealen za vsakogar. Enostavne poti omogočajo dostop tako peš z nosilkami z malimi otroci, kakor tudi s kakšnim boljšim športnim vozičkom.
Aktivni in športni starši uživamo skupne trenutke z našimi otroci v naravi na različne načine. A za večino je še vedno bolj običajno posedanje v lokalih z vozičkom v centrih mest, ob prometnih cestah, kakor pa se z otrokom igrati na vrhu dvatisočaka.
