Aktivno življenje z otroci – 2. del

 

Ker na vse vrhove nisva mogli z vozičkom, sem jo začela nositi v nosilki, kasneje v 'kengurujčku' in nato v nahrbtniku. Še z prvo vrsto nosilke sva osvojili prvi skupni dvatisočak. Obir v sosednji Avstriji je prav tako vrh, ki je primerljiv s sprehodom, le da je visok preko dva tisoč metrov. Za tem je sledilo še mnogo dvatisočakov. Vse gore skrbno izberem, saj se zavedam, da je na prvem mestu varnost. A narava Slovenije ponuja mnogo, zato med vso ponudbo ni težko izbrati enostavnih, a kljub temu lepih vrhov. Pravzaprav pa je izbor odvisen tudi od kondicije staršev. Izbor vzponov sem zelo spremenila. Včasih nisem bila zadovoljna, če vzpon ni bil zahteven, da se vmes ni vsaj malo 'poplezalo'. A skupaj s hčerko sva osvojili veliko takšnih vrhov, ki jih sama najverjetneje nikoli ne bi. Spoznavam drugačen del Slovenije, ki pa mi vedno znova dokaže, kako lepa je. 

Miselnost, da so športi, kot so jamarstvo, turno smučanje, tek na smučeh in podnobno ekstremni športi, marsikomu ni tuja. A za nekoga, ki s tem odrašča, je to le vsakodnevna aktivnost, daleč od ekstrema. Zato sva skupaj obiskali že tudi nekaj jam, takšnih, ki sicer niso turistične, a je v njih možen povsem enostaven sprehod. Pozimi pa se redno podajava na tek na smučeh, enostavne ture s turnimi smučmi in sprehode z krpljami. 

 

Ob vseh mojih aktivnostih se pogosto postavi vprašanje, le kaj ima otrok od tega. Že dejstvo, da hčerka niti enkrat ni bila zares prehlajena, kaj šele da bi kako drugače zbolela, je eno takšnih dejstev, ki pričajo, da je v tem mnogo dobrega. Svež zrak ter stik z mamo pa sta tako ali tako nekaj najlepšega. Zakaj bi morali aktivni starši spremeniti svoje življenje ter ob tem postati nesrečni, če pa lahko svoje aktivnosti le nekoliko prilagodimo ter vse počnemo skupaj s svojimi otroki? Starši diktiramo tempo, ne otroci. Mi smo tisti, ki jih bomo vpeljali v ta svet, jim pokazali vse, kar počnemo mi. Če bomo to storili na pravi način, bodo tudi oni nekoč aktivni in bodo znali spoštovati naravo ter šport, kar je nedvomno za tovrstne ljubitelje nekaj najlepšega, kar nam lahko nudi življenje.

 

 

Res je, da sem drugačna mama, a za otroka delam le najboljše, četudi na malo drugačen način, kot bi pričakovali. Otroku dajem to, kar imam sama najraje in sedaj že dva to zajemata s polno žlico. Naravo in veliko dogodivščin v njenem zavetju. Ob brskanju po internetu sem zasledila še nekaj takšnih staršev. Redki smo in vsak s svojega konca sveta. Mamica iz Arizone redno zahaja v Ameriške nacionalne parke in s hčerko pleza po balvanih, mamica iz Kalifornije se podaja s sinom po kanjonih, prav tako je nekaj takšnih staršev v Švici ter Avstriji in najverjetneje še kje. 

 

Tokrat mi prav nihče ni več govoril o kakšnih prihajajočih spremembah, ki bi jih naj na moj aktiven način življenja prinesla druga nosečnost. Morda so se porajala vprašanja:'Le kako bo pa sedaj zmogla?' Ampak sem. Druga nosečnost naju je kot prva tudi izredno razveselila, čeprav je bila v primerjavi s prvo malce bolj načrtovana. V prvi polovici nosečnosti se praktično ni spremenilo skoraj nič. Še vedno sem pogosto zahajala v hribe s hčerkico, veliko sva tudi kolesarili z vozičkom, tekli z vozičkom, šli vmes celo na potovanje, ob vsem pa sem še študirala in počela še marsikaj. Ja, pa seveda ne smem pozabiti omeniti, da sem ob vsem ves čas tudi redno zaposlena. Ko pa je postal trebušček že lepo zaobljen, sem v hribe zahajala le, ko sem imela s seboj partnerja ali prijatelje, ki so mi pomagali nositi hčerkico. Z vozičkom pa sem bila aktivna skratka do konca, do dneva pred porodom. 

 

In na svet je prijokal sinček, ki sva ga po očetovi želji poimenovala po njem. Tradicija, ki je že tako pestra, da je v družini že šesti z istim imenom. Kot prvo sem se začela ukvarjati z ljubosumjem hčerkice, a se je to kmalu uredilo. Da pa sem lahko tako aktivna tudi naprej, sem bila primorana nabaviti takšen športni voziček, ki sem ga imela prej, le da je ta namenjen za dva. Cene res segajo v nebo, a za aktivne starše žal ni druge ponudbe. Vsekakor se splača kupiti voziček, ki ti omogoča aktivno športno življenje naprej. Za otroke na trgu obstajajo tudi različne nosilke, ki so primerne celo od rojstva naprej. Jaz sem pri obeh to prvič uporabila pri treh tednih starosti. Hčerka je bila pri treh tednih na vrhu Uršlje gore, sin, pa seveda tudi hčerka, pa pri njegovih treh tednih na vrhu Kamniškega vrha. Za tem se aktivnosti samo vrstijo. Skupaj sta osvojila že nekaj vrhov v nosilkah, bila na mnogih kolesarskih in tekaških turah ter na potepih v tujini. Spoznala sem, da lahko tudi z dvema otrokoma nadaljujem aktivno življenje. Res je, da je voziček toliko težji, a tudi v tem sem takoj našla le pozitivno. Ob teku ali kolesarjenju z njim bom dobila le še več kondicije. Te pa tako nikoli ni preveč. 

Kaj je v bistvo razlog, ki te vleče, da ostaneš tako aktiven? To je najverjetneje vprašanje, ki si ga mnogi zastavljajo, ko me vidijo, ko z vozičkom tečem v hrib ali ko ga imam priključenega na kolo in kolesarim na vrh Pohorja. Kaj šele, ko me vidijo pozimi z vozičkom na tekaških smučkah ali ko nosim težak nahrbtnik s hčerkico na vrh dvatisočaka. Motivacija tokrat ni več osvojiti vrh neke gore ali prekolesariti do vrha Pohorja. Lahko se obrnem že na sredini poti in sem vseeno zadovoljna. Hrib je lahko še tako lep, gora tako privlačna, a tukaj nastopi prilagajanje. Včasih sem šla čez marsikaj, da sem dosegla še kako zahteven vrh ali zlezla v globoko jamo, polno ožin. Povratek z gore, če ni bil osvojen vrh, ali pa povratek iz jame, če nisem bila na dnu, je bil težji. Sedaj je motivacija drugje, v druženju, igranju, ostati čim dlje časa na svežem zraku. Skratka, prebiti čas skupaj in to kvalitetno za vse. Mame ne smejo pozabiti nase, nameniti vse svoje življenje samo otrokom in se zanemarjati. Kaj jim bo kasneje koristila nezadovoljna mama? Otroci nas posnemajo in prav je, da smo ob njih zares zadovoljni, tako in drugače. 

 

 

»Otroci so ogledalo staršev«, a se tega mnogi premalo zavedajo. Če boste z njim doma na fotelju vsak dan gledali televizijo, se nanj ne boste smeli jeziti v najstniških letih, ko bo to še vedno počel. Takšno življenje kot jim ga bomo predstavili, takšnega bodo živeli. Če bodo vzgojeni v športnem duhu, bodo nedvomno tudi sami vzljubili šport. Vsekakor pa to ni vedno pravilo.