Kako sta Štajerca prepotovala svet
Pred vami je drugi del intervjuja s Simono in Juretom. V prvem delu sta razlagala o njuni inspiraciji, o pripravah na pot okoli sveta ter o začetkih njunega "skakanja" in pisanju bloga. V drugem delu je pogovor zašel na spremembe, ki sta jih doživela kot človeka, z nami pa sta z veseljem delila tudi nasvet zakaj bi se moral vsak posameznik spodbuditi k temu, da vidi del sveta. Tako kot velja za veliko stvari, ti potovanje iz domovine ponudi nov zorni kot, ne samo na življenje, ampak tudi na reševanje problemov.
Najboljša jed, ki sta jo probala?
Jure: Jaz imam tri – Camarones Encocado (škampi v kokosovi omaki) iz Galapagosa, Ceviche v Kolumbiji na plaži, pa Masaman Curry v Bangkoku.
Simona: Meni pa Mango Curry na otokih Perhentian v Maleziji, Tempe Ohor na Baliju in Soba testenine s tempuro na Japonskem.
Jure: Uuu mango sticky rice.
Simona: Ja, ta je od obeh.
Kdo si je več upal?
Jure: Odvisno. Za adrenalinske stvari sem bil bolj jaz. Probat nekaj novega v smislu hrane, mogoče kak-šnega kraja pa bolj Simona.
Simona: Ja, jaz si bolj pot zapomnim.
Jure: Mela sva mela eno srečanje z morskimi psi, sva sama plavala nekje na Tajskem in je bilo Simoni zelo neprijetno.
Simona: Isto v Avstraliji, na dnu so bile alge in jaz sem samo videla plavut od morskega psa. In sem "zbežala" iz vode.
Vtisov imata veliko, slabe in dobre. Je bil kateri, ki vama je dal še posebno voljo do življenja?
Simona: Ja bil je en trenutek z enim stricem v Maleziji v Malaki. Čakala sva na avtobus in sva šla nekaj prigriznit. In je stric, okoli 70 let, prišel do naju, ker nama je pomagal izbrati meso. Naju je vprašal če sva Nemca in smo se začeli pogovarjat. Povedal je, da je velik ljubitelj Straussa in če sva bila v Salzburgu. In sva mu povedala za novoletni koncert na Dunaju, kjer igrajo njegovo glasbo, šel je nazaj do radia, nakar je celotna restavracija poslušala Straussovo glasbo. Bil je tako prisrčen.
Jure: Pa enkrat sva enega gospoda na avtobusu v Ekvadorju učila slovensko in je bil tako vesel.
Simona: Pa ena teta na Japonskem, nama je pomagala in naju kar odpeljala do tovarne sojine omake, ker nama takrat Google zemljevidi niso bili v pomoč.
Jure: Ja, včasih si lahko že krepko siten, potem pa ti nekdo tako polepša dan in ti vrne vero v človeštvo.
Simona: V Bangkoku sva enkrat morala čakati kar nekje pod nekim nadstreškom, ker je bil tak naliv. In nama je ena gospa pomahala, da lahko pridemo noter v hišo k njej in nama je dala brisače in sladkarije.
Je prostor na svetu, kamor vaju ne vleče?
Jure: Osebno ne rabim več it v Los Angeles in Bolivijo. Pa tudi v Džakarto.
Simona: Jaz pa bi izbrala Somalijo.
Kako bi zdaj v sedmih dejstvih opisala Slovenijo?
Simona: Haha, da je zelo zelena!
Jure: Na Slovenijo ne moreva gledat iz oči turista, to je problem. (smeh)
Simona: Mala in raznolika, ljudje so prijazni ampak radi jamrajo. To so komaj trije? Moreva malo premislit.
Jure: Država, kjer poznaš vse in se z lahkoto znajdeš.
Simona: Država, lahka za potovanje.
Jure: Jaz najrajši prespim v Sloveniji, ko greva kam. In definitivno imamo najboljše zajtrke. Ja, in Soča je najlepša reka na svetu!
Simona: Pa dejstvo je, da sva vse povabila na obisk v Slovenijo, tako da bo zdaj zelo oblegana.
Najboljša pustolovščina na poti?
Jure: Veliko sva se vozila z motorji. Z enimi Britanci smo se zelo povezali, spoznali smo se v Laosu, prišla sta celo na Filipine, ko sem imel rojstni dan.
Simona: Ko smo kampirali 6 dni od Ali Springs do Adelaine v puščavi v Avstraliji.
Jure: Pa Maya festival elektronike na Tajskem, med samimi domačini.
Simona: Pa kako sva šla iz Marakana v Braziliji domov z metrojem in sva bila gor sama. Tisto je bilo kar zanimivo.
Jure: Super sva se počutila v Medellínu v Kolumbiji, in potem grem jaz pogledat in je kriminala še vedno ogromno, sploh umorov na leto. Včasih je res boljše, da veš manj.
Najlepši sončni zahod?
Jure: Bali
Simona: Uluru
Jure: Tajska zahodna obala, kjerkoli si.
Najprijaznejši ljudje?
Simona: Japonska, Tajska, Laos, Azija nasploh. Japonci so res ekstremno prijazni, pa zelo spoštljivi.
Jure: Sva šla v trgovino in sva kupila stvari za en evro in se ti zahvali z osmimi stavki. Je bilo prav smešno.
Sta se naučila pozdravljati v vseh jezikih?
Jure: Znala sva (smeh), zdaj pa verjetno ne več vsega.
Simona: Vsepovsod sva se naučila vsaj pozdravit in se zahvalit.
Imata kakšen nasvet za ljudi, ki želijo na podoben podvig?
Jure: Pojdite, hitro mine!
Simona: Res je, prehitro mine. Če želiš veliko doživeti, je fajn, da si prihraniš nekaj denarja. Midva nikakor ne bi mogla okoli sveta, če Jure ne bi imel stalnega prihodka. Bi pa mogoče šla po Aziji. Vedno se da, samo da greš ven, da si razširiš obzorja. Treba je iti, ker nikoli ne veš, kdaj bo spet priložnost.
Jure: In ne zapravljaš časa, pa nimaš niti občutka, da si tako dolgo stran. Plus tega pa sedaj imaš Skype in Facebook in z lahkoto obdržiš stike.
In kaj sta ugotovila pri sebi, ko sta prišla iz takšnega dolgega potovanja?
Simona: Jaz sem ugotovila, da bi rada zamenjala službo. Ne bi več delala v službi, ki me drži na enem mestu tako dolgo.
Jure: Da sva vzdržljiva fizično in psihično. In da, če sem utrujen, lačen in je vroče – to je katastrofa.
Simona: Pa, da sva po 30. letu postala malo izbirčna glede prenočišč. Pa da na javnem wc-ju rajši grem na »čučko«.
Sta dobila kak zanimiv nasvet od ljudi, ki sta jih spoznala na poti?
Jure: V Južni Ameriki sva nonstop poslušala "ne it tja, tam te bodo ja ubili!" (smeh)
O Juretu in Simoni:
Simona in Maribora in Jure iz Cerkvenjaka živita v Gradcu v Avstriji. Od septembra 2015 do julija 2016 sta obiskala 22 držav in naredila krog okoli sveta. Več o njunih prigodah si lahko preberete na njunem blogu
sLOVEnians Travel ali pa obiščete njun
Facebook in
Instagram profila, kjer bosta sporočala tudi o bodočih potopisnih predavanjih.
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.JPG)
.JPG)
