Misija: Na pot do sanj okrog sveta – 1. del

Kateri je bil tvoj prvi izlet, ko si se na pot podala sama? Kaj te je navdihnilo?

Na svoj prvi samostojni izlet sem se odpravila mesec dni po svojem 18. rojstnem dnevu, in sicer na Blatno jezero na Madžarskem. Za en teden sem v sklopu organizacije za prostovoljce Workaway odšla v zavetišče za živali. Navdih so vedno bile moje sanje. O našem norem svetu, o katerem še vedno ogromno stvari ne vemo, o ljudeh, ki drugače razmišljajo kot mi, o čudesih, ki jih še nismo raziskali. Moja cela soba je bila in je še vedno že zelo, zelo dolgo okupirana s slikami sveta in takoj, ko sem z dopolnjenim 18. letom dobila še zadnje potrdilo, sem spakirala.

Kje vse si že bila?

Nekaj smo po Evropi potovali tudi z družino, ko sem bila še manjša; Madžarska, Italija, Hrvaška, Avstrija, Francija, Španija, Albanija, Črna gora, Makedonija, Bosna in Hercegovina, Srbija, Grčija, Belgija. Dvakrat smo vsi štirje družinski člani z avtom prevozili bivšo Jugoslavijo, skoraj vsako leto pa s šotorom taborili ob morju na Hrvaškem. Sama sem potovati komaj dobro začela. Bila sem en teden na Madžarskem, deset dni na Kanarskih otokih, pet tednov na Norveškem in takoj za tem še teden na Hvaru, velikokrat pa grem tudi v Nemčijo.

Kako si izbereš destinacije?

Sem naravoslovka, umetnica, rada imam naravo in živali. Sem malo nora in si preveč rada zadajam nemogoče cilje. Vedno iščem najbolj nenavadno in neklasično vrsto potovanja ter destinacijo, kamor še nihče ni šel. Prvo destinacijo sem si izbrala zaradi zelo pohvaljenega zavetišča za živali, in ker je bilo treba prestopiti samo eno mejo. Naslednjo sem si izbrala zaradi eksotike in poceni letalske karte. Tretjo pa zato, ker so moje sanje iti po poteh, ki jih ni še nihče prehodil, posneti trenutke, ki jih ni še nihče videl, in spoznati stvari, za katere nihče ni vedel. Še nikoli nisem pomislila, da bi potovala z agencijo ali po poteh, za katere se ponavadi popotniki odločijo. Če sem sama original in drugačna, bo tudi moja pot taka. Želela sem si iti na daljšo pohodniško pot peš z nahrbtnikom, kot je recimo Camino de Santiago, vendar to pot prehodi več kot 300 000 ljudi na leto. Tako sem se odločila, da grem na Norveško verzijo Olav's way, ki jo na leto prehodi približno 1000 ljudi. Na koncu sem končala na Lofotskih otokih, kjer sploh ni specifične poti za pohodnike, in na edini cesti za avtomobile, ki pelje čez otoke, v vseh treh tednih nisem srečala žive duše, ki bi sama hodila peš z nahrbtnikom in vsak dan kampirala s šotorom na prostem kot jaz.

Katere lokacije bi še rada obiskala in katere boš v kratkem?

Ah, to je pa lahko vprašanje. Ves svet bi rada obiskala! Razmišljala sem tudi o kolesarjenju od Estonije čez Rusijo na sever Finske, vendar je to zaenkrat še samo ideja. Sem pa precej bolj naravnana na mraz, saj mi je veliko bolj všeč kot pa huda vročina (to še ne pomeni, da nikoli ne bom šla v Afriko). V naslednjem letu po končani srednji šoli si želim in pravzaprav načrtujem 13- do 15-mesečno potovanje po Avstraliji, Novi Zelandiji, Finski, Norveški (spet), Islandiji, Grenlandiji, narodnih parkih v Ameriki, Filipinih ali Havajih, Kanadi in Aljaski ... Tudi sever Norveške me je tako navdušil kot nobena destinacija poprej, zaradi česar se bom definitivno bolj orientirala na severne vode. Vsaka celina je tako zelo drugačna, da bi res rada obiskala vseh sedem, mi je pa sever še posebej pri srcu zaradi lepote grobe divjosti, ki jo je že zelo težko najti kjerkoli drugje. Ne želim biti klasičen turist ter si samo ogledati stvari in oditi na naslednjo lokacijo niti nimam toliko denarja, da bi lahko na tak način potovala vse leto. Rada bi našla delo za več mesecev, morda tudi kakšnega sponzorja za določeno državo ali tip potovanja in za posebne projekte izkušenega fotografa, raziskovalca, okoljevarstvenika, snemalca ali umetnika za mentorja, vmes pa bom vse skupaj verjetno tudi kombinirala s prostovoljnim delom pri Workawayu.

Ali pot, prenočišče in oglede načrtuješ? Ali greš na slepo?

Joj, v organizaciji sem pa res zanič! Moja mami čisto vsakič izgubi živce, ko začnem pakirati dan prej in še vedno iščem stvari par ur pred odhodom. Vsa moja družina se že zdaj drži za glavo, kako bo meni celoletno potovanje, ki zahteva izjemno obsežno organizacijo, naslednje leto uspelo izpeljati. Kar imam načrtovano, so vsaj leti ali avtobusi, saj vozovnice kupim že vnaprej. Če grem nekam, kjer ni dovoljeno divje kampiranje, raziščem tudi hostle in približno, kaj bi si rada ogledala. Sem pa res slaba v tem in grem najraje popolnoma na slepo in na srečo. Najlepša izkušnja se mi je zgodila prav na Norveškem, in to čisto po naključju.

Potuješ z letalom, javnim prevozom, peš, štopaš?

Pravzaprav vsakega nekaj; na krajše destinacije z avtobusom, daljše pa z letalom. Res ogromno prehodim peš, štopati pa sem poskusila samo enkrat. Jaz sem tiste vrste človek, za katerega »nič ni predaleč«, zato bom raje prehodila 25 km peš, kot pa čakala na avtobus. Rada bi poskusila potovati tudi s kanujem in kolesom, za kar bom verjetno dobila priložnost naslednje leto. Avto je zaenkrat še neizvedljiv, saj še nisem opravila izpita, vendar pa si želim v prihodnosti živeti v kombiju ali terenskem avtomobilu ter z njim potovati okrog sveta.

Si raje v naravi ali v mestu in obiskuješ muzeje? Katere znamenitosti si najraje ogledaš?

Brez razmišljanja, v naravi. Res ne maram mest. Večja ko so, bolj ujeto se počutim. Ne maram veliko ljudi; že na avtobusu, ko se v najhujšem delu zime ne morem voziti s kolesom, se počutim klavstrofobično. Potrebujem zrak, naravo, drevesa, travo, živali, svobodo. Vsekakor je na seznamu želja divjina Aljaske približno za deset mest višje kot Havaji. Tudi znamenitosti ne maram; obstaja že na tisoče res dobrih slik in blogov o njih, da se že izgubi občutek posebnosti, ko greš tja. Da ne omenjam vedno prisotne turistične gneče. Če že grem kdaj kaj pogledat, je to muzej umetnosti ali naravni spomeniki.

Varčuješ za izlete? Je to velik strošek ali previdno ravnaš z denarjem?

Vedno se splača vedeti, kaj si želiš, in s potrpežljivostjo stremeti k cilju. Varčujem že od devetega leta, ves denar, ki ga dobim za rojstne dneve ali Božička, pa zadnja tri leta tudi štipendijo, shranim. Zapravljanje denarja za nova oblačila, ličila, za kavo ali drugo pijačo se mi je vedno zdelo tako nesmiselno v primerjavi z nekoliko dražjo letalsko karto in stotisočkrat vrednejšo izkušnjo od vsega tega skupaj. Na Norveškem sem nosila ene same hlače vsak dan vseh pet tednov. Tudi na potovanjih ne grem v hotel, temveč hostel, ali pa sem v šotoru, če je to le mogoče. Vedno si sama kuham in obleke perem v potoku ali umivalniku. Se pa držim nasveta staršev, da potovanje v ekstrem ni ravno v užitek in da naj ne skrbim vedno preveč za denar, temveč si kdaj kupim tudi kaj posebnega, kar bi mi veliko pomenilo.

Potuješ tudi med šolskim letom ali samo med počitnicami?

Zaenkrat, dokler sem še v šoli, samo med počitnicami. Žal so vse čisto prekratke, če vprašaš mene. Komaj čakam, da bom letos končno končala 4. letnik in se nato posvetila svetovnim popotnim izzivom. Letos sem se odločila, da grem po srednji šoli na 13- do 15-mesečno potovanje za vse leto, predvsem izven Evrope.

Ela ne čaka na primeren trenutek, da bi se podala na dogodivščino. Zaveda se, da ga nikoli ne bo. Srce jo vodi na poti do njenih sanj okrog sveta. Več o njenih prihodnjih popotovanjih, zbijanju vročine na Madžarskem in najljubši destinaciji pa v naslednji številki.