V Indoneziji sva bila prvič pred tremi leti na najini enoletni poti okoli sveta. Takrat sva obiskala le Bali, kjer naju je neprestano spremljal dež, zaradi česar sva opustila nadaljnje raziskovanje države. Računi so ostali odprti, najina želja po odkrivanju ostalih indonezijskih otokov pa je rasla. Do letošnjega poletja. Spakirala sva nahrbtnike in se odpravila raziskovat največjo muslimansko državo na svetu.
Java je otok, na katerem je tudi glavno mesto Indonezije, Džakarta. A to naju ni zanimalo. Jugozahodno počivata dva izmed najpomembnejših templjev Borobudur in Prambanan. Odločila sva se za najem skuterja in si oba templja ogledala v miru. Žal nama ni uspelo ujeti sončnega vzhoda pri Borobudurju, ki je bojda sanjski, a kljub temu so naju kamnite kupole prijetno presenetile. Prav tako Prambanan – v vsej svoji veličini stoji sredi velike zelenice in se ponosno kaže obiskovalcem.
Nato so naju čakale neprespane noči. Vulkani vzhodne Jave so naju zanimali že predolgo, da bi jih izpustila. Kot izhodišče za prvega – Broma – sva se nastanila v mestu Malang, ki je znano po svoji barvitosti. Dva predela mesta so prebarvali, enega modro, drugega mavrično, in tako ne le uredili okolico, temveč tudi privabili turiste v mesto in v te prej precej revne predele mesta.
Kot rečeno, sva se najprej povzpela na Bromo. Iz Malanga smo štartali že opolnoči, saj je kar nekaj vožnje do razgledne točke na vulkanu, poleg tega nismo hoteli zamuditi sončnega vzhoda. Ko smo prispeli do razgledne točke z imenom King Kong Hill smo se vsi zdrenjali v lesene prodajalnice, kjer so kurili, saj je bilo prekleto mrzlo. Bil je avgust, a sem vseeno oblekla tri sloje, jakno sofshell ter si nadela volneno kapo in rokavice. Na sončni vzhod smo čakali razkropljeni po celem hribu. V trdi temi se nam sploh ni sanjalo, kaj se sramežljivo skriva, a ko so posijali prvi sončni žarki, se nam je odprl neponovljiv razgled na skoraj lunino pokrajino; kraterji, iz katerih se je kadilo, in neskončno morje peska (ali pepela, v tistem trenutku nihče ni točno vedel). Odpravili smo se tudi do kraterja, ki pa je bil avgusta žal zaprt zaradi izbruha, smo pa si ogledali tempelj pod vulkanom. Na poti nazaj v Malang smo se še ustavili pri slapu Coban Pelangi, ki spada v osrčje zelenega gozda.
Iz Malanga sva se prestavila v Licin, majhno vasico ob naslednjem vulkanu – Ijenu. Ijen je znan kot glavni vir žvepla v tej regiji. Vsi pa vemo, da je žveplo strupeno in da so hlapi škodljivi za naše dihalne poti. Tako sva pred vzponom (imela sva svojega vodiča) dobila maski. Znova se je pot začela nekaj čez polnoč – tokrat smo do vrha kraterja hodili v trdi temi kako uro, nato pa se še spustili 700 metrov v krater, da bi videli sloviti modri ogenj. Nikoli v življenju še nisem videla česa takega. Res izjemno, česa je mati narava zmožna. Povzpeli smo se nazaj na vrh kraterja in v trdi temi poiskali razgledno točko za še en nepozaben sončni vzhod. Ta je bil znova popolnoma drugačen, saj se je ob prvih žarkih pokazalo strupeno turkizno žvepleno jezero na dnu kraterja, nad vulkanom pa se je jutranja zarja obarvala v kontrastni roza. Tega jutra ne bom verjetno nikoli pozabila. Ko smo se vrnili v Licin, sva se okrepčala z zajtrkom in se sprehodila po vasici in med neokrnjenimi riževimi polji.
Pot sva nadaljevala do Balija, a le toliko, da sva ujela čoln za sosednji otok Nusa Penida. Ta otok bi lahko poimenovali tudi »divji« otok, saj se v klife zajeda morje in tako ustvarja naravne mostove, tokovi pa so tako močni, da je na enem predelu voda prijetno topla, na drugi strani pa mrzla, kot da je zima. Ravno to mešanje različnih temperatur morja ustreza ribi mola mola oz. morskemu mesecu, ki sva si ga izjemno želela videti. Z lokalno potapljaško agencijo smo se odpravili na dva potopa, a žal mole mole nismo videli. So pa nas razveselile elegantne mante, morski psi in cel kup drugih ribic. Nusa Penida pa je še bolj znana po plaži Kelingking, kamor se podajo le neustrašni in vzdržljivi. Pot dol res ni šala in dobra obutev in voda sta vsekakor priporočljivi. Ko pa si enkrat na plaži obdan z večstometrskimi stenami, pred tabo pa morje buči in se lomijo orjaški valovi, spoznaš, kako majhni in nepomembni smo na tem planetu. Prav tako je treba obiskati plaži Atuh in Diamond ter se sprehoditi do znane hišice na drevesu in se spustiti v podzemni tempelj.
Po nekajdnevnem raziskovanju sva si zaželela malo ležanja na plaži. Kaki dve uri severno s trajektom ležijo otočki Gili. Najprej sva se nastanila na Trawanganu, ki pa nama je bil takoj preveč glasen in živ. Naslednji dan sva se preselila na naslednjega, ki se imenuje Meno. Ta je znan po podvodnih kipih, do katerih lahko snorkljate. Ta nama je za razliko od Trawangana bil pretih. Tako sva naslednji dan nadaljevala na Air, tretjega izmed otokov Gili. Tu pa nama je bilo všeč – bil je ravno dovolj glasen, a si z lahkoto našel miren kotiček. Tukaj sva ostala malce dlje, da sva se naspala in spočila še od vulkanov.
To bo za danes dovolj. Naslednjič nadaljujemo z otoki Lombok, Flores in Bali. Če pa vas že danes zanima kaj o njih ali želite izvedeti še več informacij o otokih, ki sva vam jih predstavila danes, pa hop na www.slovenianstravel.com, vabljeni pa tudi, da nama sledite na Facebooku, Instagramu, Pinterestu ali TikToku, na najinem Youtubu pa najdete vloge z najinih potovanj.
Copyright (©) 2010 - 2024 Youth hostel | Politika zasebnosti | Piškotki | | RPC
