Biser v Karibskem morju – 1. del

Potovanje se je odvijalo hitreje, kot sva načrtovali, in ker naju je obala Kostarike razočarala glede plaž in morja, sva začeli raziskovati, kaj narediti s preostankom najinega bivanja. Suzana je tako našla arhipelag Bocas del Toro, ki leži v Panami, takoj ob S meji s Kostariko. Takoj ko sva odkrili, da ne potrebujeva vizuma za Panamo, sva že bili na poti.

Arhipelag je eden najlepših v Karibskem morju. Znan je po svojem tropskem rastlinju ter raznolikih morskih in kopenskih živalih. Na ta način privlači vse ljubitelje narave. Zaradi nestanovitne obale mnoge hiše stojijo na kolih. Nekatere to spominja na Benetke, spet druge na Maldive. Mene osebno na nič od tega. Je unikat. Sestavlja ga 9 večjih otokov in mnogo manjših, ki večinoma niso naseljeni.

Prva zanimivost – prečkanje meje

Avtobusi ne vozijo čez mejo, tako da sva jo morali prečkati peš. Pri prečkanju sva se morali ustaviti pri treh uradih, preden so naju spustili dalje:

• Mali, od zoba časa načeti kiosk: tu sva morali plačati vstopno takso (kiosk ni izgledal ravno prepričljivo oz. ni izgledal, kot da bi šlo za neko uradno zadevo; pazite, tu plačate samo z gotovino).
• Urad, ki dejansko izgleda tudi tako: tukaj pregledajo potni list, vizume, plačano takso … (nahaja se kakšnih 100 m stran od prvega, vendar ni nikjer označeno, kako priti do njega).
• Stara, na pol podrta baraka pred mostom: tu naju je pričakal še zadnji uradnik, ki nama je hitro pod nos potisnil obrazec, kamor vpišeš vse – kam potuješ, zakaj, za koliko časa, koliko denarja nosiš s seboj … Ko obrazec pregleda in je z odgovori zadovoljen, ti dovoli nadaljevati pot.

Končno sva uredili vse podrobnosti in pot sva nadaljevali čez most. Včasih je ta bil v precej slabem stanju in je bilo prečkanje zelo avanturistično. Leta 2017 pa se je zrušil. Sedaj poleg njega stoji nov, sodobnejši most in prečkanje ni več težavno.

Na panamski strani so nas pričakali kombiji in nas zapeljali do »pristanišča«, če bi ga lahko tako poimenovali. Natovorili so nas na malo večje čolne (za približno 20 ljudi) in že smo šibali proti glavnemu otoku Colon v mesto Bocas Town.

Otok Colon

Barvasto mesto na kolih, spodaj pa kristalno modro morje in midve sva končno našli nov biser. To je majhno mesto, kjer ima vsaka hiška svojo barvo ometa, kjer so kitajski priseljenci lastniki trgovin z živili in kjer je moč najti raznolike vrste plaž ter nočno življenje v barih in diskotekah. Za vsakogar nekaj.

Za začetek sva šli raziskovat mesto, kulinariko in skrite kotičke. Na obrobju mesta sva našli črno plažo, ki sama po sebi razen tega, da je bila črne barve, ni bila zanimiva, vendar sva se vseeno sprehodili po njej. Na poti nazaj naju je vseskozi nekaj grizlo, kaj točno se je skrivalo v pesku, pa nisva ugotovili. Ali so bile kakšne živalce ali pa le pesek. Slednjega sva si morali povsem sprati, da se je stanje umirilo.

Prvo noč sva se odločili naspati, saj sva si za naslednji dan zamislili obisk plaže Starfish Beach.

Plaža Starfish Beach

Plaža se nahaja v naravnem rezervatu. Do tja lahko pridete tudi z lokalnim avtobusom, del poti pa je treba tudi pešačiti. Mala plaža, kjer se počutiš kot v tropskem raju – bel pesek, kristalno čista plava voda, toplo morje, palme … Če seveda odmislimo množico ljudi, ki prihajajo sem iz istega razloga kot midve.

Imeli sva srečo, da sva bili tam zunaj sezone. Čas sva namenili poležavanju, plavanju in iskanju morskih zvezd. Le nekaj deset metrov od plaže sva jih že opazili. So velike in nekoliko drugačne od naših; izgledajo namreč, kot bi med kraki imele še plavalno kožico.

Medtem ko sva uživali v vodi, je eden izmed domačinov vsem na plaži začel mahati z rokami. Seveda naju je radovednost premamila in šli sva pogledat, kaj se dogaja. Začel je kazati visoko v krošnje dreves, kjer je opazil spečega lenivca. Ta je bil res visoko, vendar se ga je dalo opaziti. Ves čas najinega obiska je zaspanec prespal.

Lenivec je rjavo-zelena kosmata žival, ki je poznana po treh prstih na sprednjih tacah, okrogli glavi in ploščatem obrazu ter po svoji lenobi. To so živali, ki večino dnevnega časa mirujejo oz. spijo visoko v krošnjah dreves. Prehranjujejo se z listjem.

Proti koncu dneva sva doživeli še eno presenečenje. Morske zvezde so prišle povsem do obale in lahko sva si jih ponovno ogledali tako, da sva stali v vodi samo še do kolen. Nisva se jih dotikali in jemali iz vode, kot to mnogi delajo za sliko. Dotikanje divjim živalim povzroči stres, nekatere lahko zaradi tega tudi umrejo. Sem ljubiteljica živali, zato se jih brez dovoljenja ne dotikam.

Zvečer sva si šli ogledat še nočno življenje. V enem izmed lokalov sva srečali Suzanino prijateljico. Povsem naključno. Svet je res majhen in Slovenci smo res povsod, kljub temu da smo majhen narod.

Kaj pa naslednje jutro, sva odšli na drugo stran otoka ali mogoče celo na drug otok? Odgovor bo v naslednjem članku …