Juliana Trail

Daljinska pohodniška pot

Juliana Trail je daljinska pohodniška pot, ki poteka okoli Julijskih Alp. Dolga je približno 270 kilometrov in razdeljena na 16 etap, ki so zasnovane tako, da dnevno prehodiš okoli 15 do 20 kilometrov. Poteka skozi nekatere najbolj znane turistične kraje, kot sta na primer Bled in Bohinj, hkrati pa predstavi vasi, ki se jih turizem skoraj še ni dotaknil. Pot lahko začneš v poljubni smeri in kraju. Prehodiš lahko etapo ali dve, v enem kosu ali v večjem časovnem razmiku. Na začetku oziroma koncu vsake etape lahko najdeš prenočišče, se okrepčaš ter nakupiš hrano in pijačo. Kjer je le mogoče, se etape začnejo in končajo tako, da je možna tudi uporaba javnega prevoza.

Juliana te popelje čez samotne griče in planote, kjer lahko srečaš številne živali. Vodi te skozi slikovite gorenjske vasice in zgodovinsko zaznamovane kraje v dolini reke Soče. Velik del poti poteka po Triglavskem narodnem parku, pelje pa tudi čez Baško grapo, kjer so posneli prvi slovenski celovečerni film Na svoji zemlji. Med potjo te spremljajo kristalno čiste reke, kjer lahko odpočiješ svoje noge, če zaradi hoje postanejo preveč utrujene. Medtem ko večina poti poteka na gorenjski in primorski strani Slovenije, pa del poti zaide tudi v Italijo, kjer lahko občuduješ slikovito Rabeljsko jezero.

Preplet med urbanim in naravnim okoljem

Zaradi oteženega potovanja v tujino in razmer, ki so zaznamovale leto 2020, sem se tudi sama podala na Juliano. Odšla sem na pot, ki me je naučila, kako pomembno si je vzeti čas zase, in ki, kakor je zapisano v vodniku, obrača pozornost nazaj k izvirnosti in preprostosti življenja. Odločila sem se, da jo začnem v Kranjski Gori in jo prehodim v 14 dneh. Ker pa sem za svojo solo potovanje še zbirala pogum, sem na to pot povabila še prijatelja.

Slovenija je znana predvsem po svoji ohranjeni naravi. Na tej poti pa sem doživela veliko več kot le to. Prijazni domačini, ki z veseljem pokramljajo s popotniki, so nama pot velikokrat olajšali s svojo nesebičnostjo in nama ponudili prevoz, nasvet in tudi kakšen deci ali dva. Vseskozi naju je spremljalo petje ptic in pa dobra volja, ki je tukaj kar ni zmanjkalo. Vsak dan je prinesel nekaj novega in nobeno število ur, ki bi jih porabila za priprave, naju ne bi moglo pripraviti na to, kar je ponujala Juliana. In prav to je čar te poti. Medtem ko sva se nekaj minut nazaj še sprehajala med kravami in ovcami na paši, sva se naslednji trenutek že znašla v središču industrijskega mesta Jesenice. Odkrivala sva vasice, za katere še nikoli v življenju nisva slišala, hkrati pa obiskovala znamenitosti, ki zaznamujejo Slovenijo. Ta preplet med urbanim in naravnim okoljem omogoča, da na poti izkusiš vse. Skozi klepet z domačini spoznavaš njihove običaje in okušaš lokalno kulinariko, oddaljenost od tistih najbolj ustaljenih in obleganih poti pa omogoča, da izkusiš pristnost območja, kjer se zaradi ohranjene narave počutiš, kot da bi se sprehajal v pravljici.

Priprava na pot

Zaradi študija in pozneje počitniškega dela sva imela oba bolj malo časa za pripravo na 14-dnevno hojo, kaj šele na nošenje 10 kilogramov težkega nahrbtnika. Pa sva kljub temu zmogla prehoditi tudi več kot 30 kilometrov v enem dnevu in premagati vzpone, ki so nama vedno poplačali z dih jemajočim razgledom nad pokrajino. In ko sva po skoraj 300 kilometrih in dveh tednih hoje prispela na cilj, sem kar malo upala, da bi ta bil oddaljen vsaj še kakih 100 kilometrov.

Sama pot je dobro označena z rumenimi smerokazi in označbami, ki vključujejo črki J in A (Julijske Alpe). Zemljevid in višinski profil poti lahko najdemo na spletni strani www.julian-alps.com, kjer so navedeni tudi razni napotki, opisi etap ter seznam zanimivosti, ki se nahajajo ob poti. Prav tako je možen nakup vodnika v fizični obliki, ki nudi nekaj osnovnih podatkov o poti. Ogromno informacij in izkušenj popotniki delijo tudi v Facebook skupini Juliana Trail.

Pot ni preveč zahtevna, saj njeno bistvo ni osvajanje najvišjih vrhov. Je pa pri pripravi na pot pomembno veliko časa posvetiti temu, kakšno obutev bomo imeli in kaj bomo s sabo odnesli na pot. Pomembna je primerna prehrana, ki vsebuje dovolj hranil in vitaminov, da nas napolni z energijo, in pa dobro uhojeni pohodni čevlji. Nahrbtnik naj ne bo pretežak, saj to pomeni le dodaten napor ob hoji. Hrano in pijačo lahko kupujemo vsak dan sproti, prav tako pa je na več točkah možno doliti vodo iz vodnjakov ali izvirov. V nahrbtniku naj bodo lahka športna oblačila, osebna lekarna, pralno milo in drugi izdelki za osebno higieno, natikači, da se lahko na koncu dneva preobujemo, in pa vodnik poti v fizični ali digitalni obliki. V primeru slabega vremena je s sabo dobro imeti tudi pelerino. Na prvem mestu pa sta seveda volja in želja, da takšno pot prehodimo.

Juliana me je naučila, da tako kot na poti tudi v življenju ne poteka vse, kot smo si zamislili. Od nas pa je odvisno, kako to sprejmemo. Nekaj najboljših kotičkov sva odkrila ravno takrat, ko sva zašla s poti ali se izgubila, ker je zmanjkalo signala. Brez prave orientacije sva se večkrat znašla kar sredi reke Save ali na obrežjih reke Soče, kjer sva si vzela čas za počitek ali malico. Ravno zato menim, da ni prav nič narobe, da se vsake toliko časa izgubiš in zaideš z ustaljene poti. Pomembno je le, da se znaš kljub vsemu ustaviti in uživati v vsem, kar ti ponuja narava.