S hitrim vlakom po Japonski

S partnerjem je obiskala Japonsko, deželo prečudovitih vrtov, hitrih vlakov in ohranjenih templjev. Peš sta se odpravila na goro Norikuradake z nadmorsko višino 3.026 m, se namakala v onsenu, ki so nekakšne japonske toplice, kamor se večina ljudi hodi temeljito umit ter se vmes namakat v vročo vodo, med sprehajanjem v ozkih uličicah Giona sta srečala pravo gejšo, na polotoku Kii pa sta si ogledala pridelavo sojine omake in eno izmed lepših plaž na Japonskem.

Urša pripoveduje o svojem počitnikovanju na Japonskem

Ob prihodu v Tokio sva obiskala ribjo tržnico Cukidži (Tsukiji), kjer vsako jutro ob 6 na ogled licitacije zamrznjenih tunov vodijo dve skupini po skupno 120 ljudi. Ogled je brezplačen, pri tem pa velja pravilo »kdor prvi pride, prvi melje«. Na tej tržnici se odvijajo najdražje licitacije za nakup tako svežih kot tudi zamrznjenih tunov, ki potem potujejo v najboljše restavracije po vsem svetu. Iz Tokia sva s hitrim vlakom, ki doseže hitrost tudi do 300 km/h, pot nadaljevala proti Naganu, kjer sva si v parku Džigokudani (Jigokudani) ogledala japonske makake. Ta del Japonske slovi tudi po odličnih ajdovih rezancih, imenovanih soba, ki se jih je mrzle in pomaka v različico sojine omake. Sledila je vožnja do Takajame, v bližini katere se nahaja vasica tradicionalnih hiš pod Unescovo zaščito – Širakava-go (Shirakawa-go), ki sva si jo ogledala na poldnevnem organiziranem izletu. To so ogromne lesene hiše, krite s slamo, okoli vasice pa se nahajajo riževa polja.

Sledil je premik v mesto Kjoto, kjer sva na kolesu raziskala veliko različnih templjev in njihovih slikovitih vrtov. Ti so med seboj zelo različni, predvsem zanimivi so kamniti vrtovi, kjer budistični mojster vsako jutro pograbi pesek okoli večjih skal, drugi pa so zelo zeleni in polni različnih rastlin in tekoče vode. Eden izmed lepših, budistični zenovski tempelj pod Unescovo zaščito, ki sva ga obiskala, je tempelj Rioan-dži (Ryoan-ji), poleg tega sva obiskala tudi največkrat obiskani in najbolj fotogenični tempelj v Kjotu, to je Kinkaku-dži (Kinkaku-ji) oziroma Zlati paviljon. Tretji tempelj, ki je izstopal, je tempelj Ginkaku-dži (Ginkaku-ji) oziroma Srebrni paviljon, ki predstavlja eno izmed najpomembnejših idej japonske kulture, to je vabi sabi (wabi-sabi), ki pomeni iskanje popolnosti in lepote v »nepopolnem« svetu, ki te obdaja. Japonci imajo tudi svojo vero šintoizem, ki časti svete duhove, ki prevzemajo oblike stvari in pojmov, pomembnih za življenje, kot so veter, gore, drevesa itd.

V bližini Kjota sva si ogledala tudi mesto Nara, kjer se srne prosto sprehajajo po parku in se ti za izročen piškot zelo lepo priklonijo. V Nari je tudi lesen budistični tempelj pod Unescovo zaščito, Todai-dži (Todai-ji), ki je bil do leta 1998 največji leseni objekt na svetu.

Himedži (Himeji) je bila le kratka vmesna postaja na poti do Hirošime, kjer sva si na bližnjem otoku Mijadžima (Miyajima) ogledala šintoistični tempelj Icukušima (Itsukushima), ki je znan po ogromnih oranžnih vratih tori, ki v času plime izgledajo, kot da lebdijo na vodi. Hirošima je znana po napadu z atomsko bombo, imenovano Mali deček, leta 1945, v spomin na ta dan pa sva si ogledala spominski park Peace Memorial Park in stavbo Atomic Bomb Dome, ki je ostala še po eksploziji. V mestu Beppu se nahaja sedem različnih vročih vrelcev. Nekateri so blatni vrelci, drugi vsebujejo vodo z različnimi minerali in so tako živo modre ali oranžno-rdeče barve, da sva komaj verjela svojim očem. Eden izmed njih pa celo, na vsake pol ure, potisne vročo vodo visoko v zrak.

Glavna znamenitost južnega polotoka Kii je bila romarska pot Kumano Kodo, ki poteka skozi gozd več sto let starih ceder in se zaključi pri slikovitem budistično-šintoističnem templju Nači Taiša (Nachi Taisha), za katerim v globino pada eden največjih slapov v državi. Že sama pot skozi gozdove je zelo urejena, mirna in sproščena. V Osaki sva doživela nočno življenje na ulicah, kjer se nakupovanje nikoli ne konča, ulice pa so polne ljudi še dolgo po polnoči. Pod vznožjem gore Fudži (Fuji) sva se s kolesom zapeljala okoli enega izmed jezer v bližini – Kavaguči (Kawaguchi), od koder se nama je za kratek čas, za cvetočimi sivkinimi polji, odprl pogled na vulkan.

Ste poskusili tudi kakšno japonsko specialiteto? Katero in vam je bila všeč?

Na Japonskem sva večinoma jedla tamkajšnjo hrano, torej rezance soba in udon, različne tempure, ramen na tisoč in en način, takojaki, to so slane kroglice s koščki hobotnice, okonomijaki, ki je palačinka, značilna predvsem v Hirošimi, in jo sestavljajo rezanci, zelenjava, jajca ter različni morski sadeži. Poleg tega sva poskusila tudi tamkajšnjo tradicionalno večerjo, sestavljeno iz različnih manjših jedi in glavne jedi, ki jo zavito v list sam pečeš na žaru. Uživala sva v odlični ulični hrani v tako imenovani Piss Alley in jedla najboljši ramen na glavni železniški postaji v Tokiu. Priznati moram, da mi je japonska hrana ostala v spominu in je ena izmed okusnejših, ki sem jo odkrila med raziskovanjem sveta. Dejstvo je, da japonska hrana ni le suši in sašimi, temveč veliko več.

Kakšna je kultura Japonske? So domačini prijazni, kako so vas sprejeli?

Kultura na Japonskem se mi zdi čisto nasprotje tukajšnji. Čeprav je velika gneča predvsem v času, ko ljudje potujejo na delo, se te ljudje ne dotikajo ali te stiskajo. Vsak ima svoj prostor. Spoštujejo vrstni red in lepo stojijo v vrstah, zelo se držijo različnih pravil, pospravljajo za seboj, svoje smeti odnesejo nazaj domov, ne zamujajo in so zelo spoštljivi. To spoštovanje se zazna tudi pri hrani, denarju, starejših … Hrano ali denar ti vedno izročajo z obema rokama. Vedno se ti tudi zahvalijo.

Na hitrih vlakih je prepovedano glasno govorjenje in telefoniranje, česar se vsi držijo, in tako lahko uživaš v popolni tišini. Na Japonskem železniška postaja slovi kot središče nakupovanja in kulinarične ponudbe, zelo pa je tudi arhitekturno dovršena.
V primeru, da sva imela kakšne težave zaradi nepoznavanja jezika, se je hitro našel kdo, ki nama je želel pomagati. Radi se tudi pogovarjajo s tujci. So tudi zelo prijazni, vendar strogi. Tam so pravila na prvem mestu in tega se strogo držijo, česar pa mi nismo navajeni.

Kako sta skrbela za stroške med potovanjem?

Na Japonskem je potovanje z javnim prevozom na daljše razdalje, predvsem s hitrimi vlaki, zelo drago. Tako sva si še pred odhodom naročila Japan Rail Pass, ki ga lahko naroči nekdo, ki ne živi na Japonskem, in vključuje vožnje s hitrimi in navadnimi vlaki, nekaterimi avtobusi ter trajekti v časovnem obdobju 14 dni (lahko tudi za krajše ali daljše obdobje). Za eno vozovnico sem tako odštela 350 evrov, po izračunih pa tako prihranila več kot enkrat toliko. Na poti sva spala v raznolikih nastanitvah; tako sva preizkusila spanje v kapsulnih hotelih, hostlih, tradicionalnih riokanih in tudi hotelih. V povprečju sva za oba na nočitev odštela 50 evrov na dan. Cena hrane se je gibala nekje okoli pet evrov za rezance udon s tempuro, do deset evrov za ramen. Glede na sloves, ki ga Japonska uživa kot draga država, naju je presenetilo, da pravzaprav ni tako. Za tuje turiste je namreč potovanje po Japonski veliko cenejše kot za domače turiste.

Ste na poti doživeli kakšno smešno dogodivščino?

Vsi vemo, kako japonski hitri vlaki slovijo po izjemni natančnosti. In res je tako, na sekundo natančno pripeljejo na peron in tudi odpeljejo. Kot zanimivost naj povem, da so imeli vsi hitri vlaki Šinkansen v celem letu 2017 le 36 sekund zamude. En dan sva tako razmišljala, da bi bilo zanimivo doživeti zamudo vlaka na Japonskem. In čez nekaj dni se nama je želja uresničila. Čakala sva na lokalni vlak in do železniške postaje vzela taksi, da ga res ne bi zamudila. Po prihodu na železniško postajo pa zagledava, da vlak zamuja. 120 MINUT. Lekcija naju je izučila.