Najboljši trekingi na svetu – 1. del

Pohod je treba začeti zelo zgodaj, da ga lahko opravite v enem dnevu. Tako sem vstala približno ob peti uri zjutraj, pojedla zajtrk, ob šestih zjutraj pa smo se že peljali proti vznožju hriba. Najprej smo uro in pol hodili po dolini Mangatepopo po rahlo se vzpenjajočem terenu. Ko pridete do tako imenovanih Soda Springs, se začnete strmo vzpenjati kakšno uro. Bil je res krasen, a zelo mrzel dan in tla so bila pomrznjena, tako da si moral paziti, da ni prišlo do zdrsa. Zjutraj si lahko videl celo nekaj snega, ki je naletaval. Še ena dodatna ura trekinga me je pripeljala do čudovitega Rdečega kraterja. Vrh Rdečega kraterja je najvišja točka parka na 1.886 metrih, nato pa je sledil strm spust, kar je ponovno zahtevalo previdnost. In potem sledi najboljši del tega pohoda – v daljavi so vidne čudovite turkizne barve jezerc, imenovanih Smaragdna jezera, ter tudi tako imenovano Modro jezero, mimo katerega greš pred zadnjim spustom nazaj na parkirišče.

Smaragdna jezerca so bila popoln prostor za malico. Ta je bila kratka, saj je bilo treba iti naprej, pa tudi zelo vetrovno je bilo ta dan. Malce fotografiranja še ob spodnjem Smaragdnem jezeru, potem pa naprej. Nato je sledila dolga, skorajda ravna pot mimo velikega Modrega jezera in kmalu je bilo moč zagledati kočo Ketetahi, ker sem že kakšno uro sanjala o vročem čaju, saj sem bila že čisto pomrznjena. Temnilo se je že, zato se je bilo treba po čaju čim prej odpraviti navzdol do parkirišča. Pot do tja je trajala še kakšno uro. Najbrž mi ni treba razlagati, da sem šla po prihodu v hotel samo še spat.

Večina novozelandskih jezer je čudovite smaragdne barve. Še eno jezero, vredno omembe, je jezero Tekapo. To jezero pa se nahaja na Južnem otoku te države. Jezero pokriva površino 83 kvadratnih kilometrov, tako da je res veliko, ima smaragdno barvo in leži na nadmorski višini 710 metrov. Eden izmed lepših enodnevnih pohodov je pohod na goro Mt. John, od koder se jezero prav lepo vidi. Krožna pot traja nekaj ur, seveda pa, če si vzameš čas, uživaš v fotografiranju jezera in si opremljen s hrano, lahko traja prav ves dan.

Na vrhu gore je tudi astronomski observatorij, od koder si lahko ponoči ogledate zvezde. Na drugi strani jezera Tekapo pa je lepo vidno jezero Aleksandrina. Na poti nazaj navzdol so izviri Tekapo (hot springs), ki nudijo čudovit razgled na jezero Tekapo in gore daleč stran in so prav prijeten zaključek dneva. Po dolgem in hladnem trekingu okoli gore John je najbolje, da jih obiščete in uživate v razgledu. Moram še omeniti, da sem Novo Zelandijo obiskala tik pred pričetkom zime, zato omenjam občasni veter, mraz in led. Ko sem se vrnila k jezeru, sem na njegovi levi strani obiskala cerkev Dobrega pastirja, ki je bila leta 1935 prva cerkev v tej regiji. Cerkev je ena najbolj fotografiranih na Novi Zelandiji in ima oltarno okno s pogledom na jezero in gore.

Naslednji pohod, vreden omembe, je obisk ledenika Franz Josef v Narodnem parku Westland Tai Poutini, ki je na splošno znan po svojih »ledenikih«. Zgoraj omenjeni ledenik je od istoimenskega mesta oddaljen le pet kilometrov, do njega vodi lahka dvourna hoja. V bližini ledeniške vasi Franz Josef je na poti do ledenika veliko naravnih znamenitosti, kot so deževni gozdovi in slapovi. Hitro premikajoči se ledenik Franz Josef je običajno glavni razlog za obisk tega mesta. Ledenik se vsak dan premakne do štirih metrov, kar je v svetu ledenikov nenavadno hitro (ledenik Tasman na vzhodni strani države se na primer giblje le s 650 milimetri na dan). Ob vznožju ledenika lahko slišite pokanje ledu. Ta ledenik sem doživela tako, da sem se iz mesta sprehodila skozi deževni gozd mimo Petrovega bazena. Ta bazen prikazuje, kje se je ledenik nahajal pred 18.000 leti.

Nekje med jezerom Tekapo in ledenikom je še eno smaragdno jezero, jezero Pukaki. Še večje je in enako čudovite turkizne barve kot jezero Tekapo. Ker je Nova Zelandija polna številnih jezer, zlasti na Južnem otoku, in ker tu veliko dežuje, je narava res zelo, zelo zelena in bujna. Res fascinantna drevesa so mi bila velikanske drevesaste praproti. Južni otok je poznan tudi po drugih pohodih, predvsem večdnevnih. Tokrat se nanje nisem podala, saj so bile to le počitnice in ne trekinško potovanje, toda naslednjič bi bilo lepo, če bi odkrila več o alpskem gorskem svetu, ki ga ponuja Nova Zelandija oz. njen Južni otok.