Štoparska pot – 2. del

Začnimo na začetku.

Zjutraj sem se počasi pripravil na nove zmage. Nisem hitel z zajtrkom, saj je bilo ljudi še vedno bolj malo. Po dobri uri čakanja sem dobil prevoz do naslednjega počivališča, ki je bilo tudi zadnje v Italiji. Bil sem ves natlačen v avtu, z velikim nahrbtnikom v rokah, tako da si nisem imel kako zapisati imen svojih voznikov, ki so prispevali tisti košček slike, ampak se spomnim, da je voznica, tako kot jaz, bila na izmenjavi Erasmus v Coimbri. Lepo je bilo obujati spomine na tisto pestro leto. Preden sva zavila z avtoceste, me je torej odložila na počivališču Gran Bosco, km. 18, kjer sem spet obtičal za nekaj časa.

Prometa je bilo minimalno, ob pogovoru s tovornjakarji pa sem tudi videl, da čisto nihče od njih ni šel naprej v Francijo. Bilo jih je malo, saj je treba predor drago plačati, zatorej se tej poti raje izognejo in gredo po obali, kar je bila tudi dobra lekcija za naprej, vsaj za takrat, ko potujem sam. Če si v paru, ne gre računati nanje, saj imajo samo en prost sedež.

Počivališče je imelo most, tako da sem po nekaj urah neuspešnega čakanja bil odločen, da se ob nadaljnjem neuspehu enostavno premaknem in grem na obalo. Takrat bi mi bilo že dokaj vseeno, kaj bi to potegnilo za seboj, saj je spet bolje napredovati, četudi v smislu en korak nazaj za dva naprej, kot pa stati na mestu v nedogled. Ravno tako sem se spraševal, kaj se dogaja na meji, in upal, da ne gre za kakšen protest ali kaj podobnega, kajti na počivališču se je ustavilo sedem kombijev karabinjerjev in poln avtobus vojakov, kar mi je dalo misliti, da takrat verjetno res ni bil moj dan. Karabinjerji so se celo pogovarjali med sabo o tem, da bi me lahko vzeli s sabo, kar bi bilo naravnost fantastično, ampak se to na koncu ni zgodilo.

Ko sem le dobil prevoz za naprej, sem se kar malo oddahnil, saj sta se osebi, ki sta me pobrali, večinoma pogovarjali druga z drugo, jaz pa sem lahko občudoval prelepo alpsko dolino, ki je bila ena izmed večjih, ki jih bom spet videl na potovanju nazaj proti Sloveniji. Reči moram, da je bilo tisto potovanje čisto pravo darilo, kar se tiče uživanja v razgledih, ki jih ponujajo tovrstne ozke doline. Nisem si uspel zapisati imen, za katera bi potreboval malo več napora, saj sta bili osebi Maročana. On sicer živeč v Italiji že od majhnih nog, in to s čisto pravim severnoafriškim izgledom, medtem ko je bila ona iz Tangerja, ampak z nekoliko latinskoameriškimi potezami. Nisem bil edini, ki jo je vprašal, ali morda prihaja iz Kolumbije ali Venezuele, četudi sem se zavedal, da se tam najdejo vsi mogoči obrazi.

Namenjena sta bila v Orleans, torej proti Parizu, kar je pomenilo, da bosta nekaj časa šla severno po eni najbolj prometnih cest v državi, ki povezuje Pariz z Marseillem, kar je bila dobra novica. Zbal sem se, da bi s težavo nadaljeval proti morju, če bi se ustavil pred Grenoblom, tako da je bilo treba najti drugo rešitev, se pravi najverjetneje zaviti na tako imenovani Autoroute du Soleil. Takrat mi je nekako ušlo, da je takoj severno od Lyona počivališče Les Cheres, ki je imelo most, tako da sem našel enega nekoliko severneje od Mâcona, ampak zgodba je šele nato dobila nove razsežnosti.

Vreme v okolici Lyona ni bilo prav lepo, ampak sem se vseeno odločil upoštevati nasvet voznikov, ki sta mi rekla, da je dobro, če se ustavim na cestninski postaji pri mestu Villefranche-sur-Saône, ki je celo imela nadhod, tako da nisem videl resne težave.

Težava, na katero niti od daleč nisem pomislil, se je hitro pokazala, ko sem kljub znakom za prepovedan prehod poskušal priti do mosta nad (sicer velikansko) cestninsko postajo, ki je bil, jasno, za zaklenjenimi vrati. Kaj sedaj? Pogledal sem na zemljevid in videl, da je bilo mesto precej blizu, tako da sem počakal, da se je dež, ki je ravno začel padati, nekoliko izlil, in sem tako šel na sprehod naokoli. Pri tem sem imel srečo, da je ravno nekoliko naprej od cestninske postaje že bil izvoz, ki je imel povezavo tudi na drugo stran avtoceste, pot pa je bila kar dobro uhojena.

Ves preznojen sem prišel na drugo stran, se preoblekel in ugotovil, da ne bom mogel ravno veliko štopati na odprtem, saj je ves čas deževalo, tako da sem bil zelo omejen le na tiste ljudi, ki so prišli mimo stranišča. Presenetljivo je trajalo samo slabo ur in pol, da sem dobil sicer kratek, a odrešilen prevoz, ki me je popeljal ravno nazaj na Les Cheres, kjer sem zmrzoval januarja, ko sva s Poljske bila z Ago na poti v Alicante na izmenjavo Erasmus. Počivališče je na srečo imelo most, saj je ena stran bila popolnoma samopostrežna in razen parkirišča ter stranišča tam ni bilo ničesar, medtem ko je na drugi strani bila restavracija, kjer si lahko v miru prenočil in se stuširal za ugodno ceno. Povem vam lahko, da je tudi kava iz avtomata bila dobra in po dostopni ceni.

Dež je ponehal, tako da sem dejansko lahko lovil vsako osebo, ki se je tam prikazala, kar je bil izziv, saj je zaradi velike oddaljenosti stranišča od črpalke težko pokrivati celotno območje, če si sam. Težava je bila tudi v tem, da so se ljudje kar nekako bali samopostrežne črpalke in so z bolj človeškim pridihom večkrat šli naprej v lovu za naftnimi derivati.

Ko sem tako stal med točilnimi mesti in upal, da bom sploh še isti dan napredoval proti morju, se je prikazal velik nissanov jekleni konjiček 4 krat 4 s, pazi, španskimi tablicami. Večkrat sem pogledal, saj nisem mogel verjeti lastnim očem. Približal sem se moškemu, ki je ravno izstopil, in ga vprašal, ali gre proti jugu in ali bi me vzel zraven, vsaj za delček poti. »No hay problema,« mi je odvrnil in mi potrdil z »déjame que rellene y nos vamos,« da sem tako vedel, da sem res prav slišal. Šel je na svojo »finco« v bližino Tortose nad dolino Ebra, ki se nahaja na skrajnem jugu Katalonije, kar je pomenilo, da sem našel zadnji prevoz na tistem potovanju, saj namreč ni bilo druge poti kot tiste mimo Girone, kamor sem bil namenjen. Dve uri je trajalo, da sem sploh dobil prevoz, kar niti ni bilo veliko glede na položaj, v katerem sem se nahajal, sploh pa glede na nagrado, ki sem jo dobil za potrpljenje ob neumnostih, ki sem jih delal po poti; tistega lepega dne nisem več vedel, ali sem res imel navdih za čiste začetniške napake ali je bil čas, da zaključim s tovrstnimi podvigi, ker mi je potekel rok uporabe, kakor bi rekla naša mati.

Marc je bil čisto prava oseba za tako dolgo pot; skupaj sva namreč naredila 560 kilometrov, saj je že pri rosnih 11 letih šel skupaj z očetom na štopanje na evropski vzhod, medtem ko je oče štopal že med drugo svetovno vojno. Res bi težko dobil boljšega človeka za zaključek te poti, ki se je končala na odstavnem pasu ob izhodu Girona O na AP-7, skozi katerega sem že tolikokrat vstopil v tisto prelepo mesto. Naredil sem še 1470 kilometrov več, nato pa sem srečen zgrmel na kavč pri kolegu, ki je, kakor jaz, ravno v tistih dnevih imel nekaj dopusta, kar mi je omogočilo hitre počitnice na sončni strani Pirenejev.

Ni toliko pomemben cilj, temveč se mi zdi, ko grem v že znane kraje, da je pomembnejša pot, ampak je v tem primeru ciljna destinacija imela svoj namen. Dan ali dva sem nameraval nameniti dobremu sprehodu po mestu in spraševanju po namestitvenih obratih, ali bi me kje vzeli na prakso, o čemer pa več naslednjič.