Štoparska pot – 4. del

Malo sem se tudi sprehodil naokoli, čeprav nisem upal na kaj dosti, saj je bila sobota in so imeli moji dragi kamionisti prepoved vožnje. Mislil sem si, da bi se morda kje na kratkem počitku skrival kakšen hladilnik, ki bi me lahko pobral, a jih ni bilo, kolikor se sedaj spomnim. Zaklepetal sem se z dvema španskima kamionistoma. Vrgli smo nekaj besed, potem pa sem šel nazaj do bližine stranišča, saj sem tam imel največ možnosti za uspeh.

Spomnim se, kako je mimo mene šla ženska in me ni niti pogledala, zato temu nisem posvetil večje pozornosti, ko pa se je vrnila, me je povabila, naj prisedem. Stephanie me je torej končno spravila na eno počivališče s črpalko, veliko restavracijo in na kratko na kraj, kjer se ustavlja veliko ljudi. Odložila me je na počivališču Sindelfinger Wald na A8, tik pod Stuttgartom. Tokrat je počivališče bilo na pravi avtocesti, da bi lahko šel naprej, ampak so se iz nekega razloga vsi vozili proti jugu, vsaj do Tübingena. To nam je znano, kajne? Tam je svoje počivališče našel Primož Trubar.

Kakorkoli že, namesto da bi morebiti ure in ure čakal na prevoz proti Münchnu, sem se odločil, da grem še malo v Švico, ko mi je prijeten hipi ponudil prevoz do Sankt Gallna, že blizu Avstrije, na poti proti Bodenskemu jezeru. Na srečo je ves čas sledil avtocesti, tako da sem se znašel tam, kjer sem nameraval, to je na počivališču Thurau, ki sem ga že dodobra spoznal na prejšnjih potovanjih. Med drugim tudi avgusta na poti nazaj iz Poljske.

Tam sem naredil napako, saj sem sledil mnenju starejšega gospoda, ki me je peljal na avstrijsko avtocesto A14 na počivališče Hohenems, rekoč da je tam več prometa proti bavarski prestolnici. Pomislil sem, da bi utegnilo to biti res, izkušenj pa nisem imel, kar me je vodilo v preizkus. Sedaj vem, da je verjetno bolje, da tega v prihodnosti ne počnem. Mogoče je možakar imel celo prav, saj sem potem hitro, v le 20 minutah, dobil prevoz v mesto Lindau ob nemški obali jezera. Na poti, na avstrijsko-nemški meji, je bil tudi en štopar, ampak na slabem mestu, zato se sedaj sprašujem, kdaj mu je uspelo nadaljevati pot. Težava tistega počivališča je v tem, da deluje za obe smeri, kar zmanjšuje možnosti.

Pomembno mi je bilo, da se premaknem, zatorej sem navdušeno sprejel ponudbo, da me peljejo na rob mesta. Bili so oče s tremi sinovi, potem pa je prišel še polž, ki nosi svoje imetje na hrbtu, kar je naredilo pravo malo konzervo s sardinami. Načeloma se izogibam mestom kolikor se le da, takrat pa sem upal, da bo vseeno kaj iz tega.

In bilo je, po polovico cenejši kavi, kot bi bila na avtocesti, sem v roku 40 minut dobil prevoz, ki mi ga je ponudil starejši par. Nisem točno vedel, ali bi bilo dobro, če bi me odložila nekje na »mittelringu«. Na koncu smo se zmenili, da me zategneta do prvega postajališča že za mestom, na avtocesti 8. Ko enkrat prideš tja, za München, je načeloma od tam naprej samo še naravnost do Slovenija, nobenih ovir. No, pa ni bilo ravno tako.

Hofoldinger Forst Süd je namreč kraj, ki ima poleg parkirišča restavracijo, črpalke pa ne, tako da je dejansko odprt le do 22. ure. Nisem imel ravno sreče s tem, četudi sem bil na dobrem kraju. Tam sem bil ob najbolj napačni uri. Uspel sem še iti na stranišče, potem pa se je restavracija zaklenila in zgodilo se je nepričakovano. Tam je za 45-minut postal italijanski kamionist Enzo, ki je bil namenjen skozi Brenner v Italijo. Ne vem točno, kam, ker ga nisem niti vprašal. Med čakanjem sem ugotovil, da je bila prva naslednja črpalka, Holtzkirchen, piškavih 10 km naprej, zato sva se zmenila, da me odloži tam. Po tem je hitro sledil odcep za Italijo.

V miru sem prespal in se zjutraj pripravil na nadaljevanje poti. Začel sem že ob 6.10, ko je bilo še precej mrzlo, v roku ure in deset minut pa sem dobil prevoz za malenkost naprej, do čudno izpeljanega počivališča Irschenberg. Narejeno je čudno, z veliko zavoji in klancem. Ne vem, ampak je bilo nenazadnje še vedno na A8, tako da bi tudi od tam moral malo pridobiti. Ura je bila 8, ko sem začel in še vedno se mi ni mudilo. Bil sem že tako utrujen, da sem stoje zaspal in se zbudil med padcem, ko sem se komaj še ujel.

Ko sta mi dva arabsko govoreča Turka ponudila prevoz do Benetk, sem povabilo sprejel, saj je mesto nenazadnje oddaljeno samo slabih 150 km od mojega doma. Ura je bila že 11, ko sem dobil štop, tako da sem moral res pohiteti. Na štopu se dogaja vse mogoče. Dejansko se lahko vidi veliko pokrajine, kar se mi je zgodilo takrat. Bil je lep in sončen dan, kar me danes, ko to pišem, navdaja z radostjo. Ponoči nisem šel z Enzom proti jugu, četudi bi lahko, samo da sem potem čez dan lahko naredil pot, ki bi jo bil naredil že ponoči. Ampak s pomembno razliko – čez dan sem imel čast občudovati prelepo tirolsko pokrajino. Trava je bila pokošena na centimeter kakor igrišče za golf, na njej pa so se veselo pasle kravice. Ko to vidiš, razumeš, kaj pomeni pojem kulturna krajina.

Odložila sta me ob Padovi, na počivališču Limanella, kjer sem ob 16.35 imel privilegij uživanja sredozemskega sonca. Krasen dan, le da sem bil še 150 km proč od doma, na avtocesti, ob 23. uri pa sem že začel delo na recepciji. Malo me je stiskalo, ampak sem še vedno upal.

Ob 17. uri mi je par v srednjih letih ponudil prevoz proti Villesseju, po slovensko Viležu, in takoj sem sprejel. Presenečena sta šla na kavo, jaz pa sem se še malo posončil, saj je bila tista jesen neverjetno prijetna in topla. Ko sta prišla ven, sta mi rekla, da gresta dejansko proti Sloveniji, v Gradišče ob Soči, nakar sta se odločila, da bosta šla natočit gorivo in sta me odložila skoraj doma. Ura je bila 18.30, ko sem prišel, kar mi je dalo dovolj časa, da sem malo zaspal, kar je bilo nujno. Ostalo je še za večerjo, potem pa sem šel na delo.