Maja 2023 sem končno uresničil svoje dolgoletne sanje in se odpravil na potovanje v Lizbono, glavno in največje mesto Portugalske, ki meji na stičišču Atlantskega oceana in reke Tajo. Na dokaj spontano potovanje sem se odpravili z dvema prijateljema, ki sem ju spoznal tekom študija turizma v Portorožu.
Priprave na naše potovanje so se začele z manj kot entuziastičnim zborom ob polnoči na Ljubljanski železniški postaji. Vzdušje je bilo kljub pozni uri polno pričakovanj in navdušenja, saj smo se zavedali, da se odpravljamo v mesto, ki je bilo neuradni center in zbirališče svetovnih kultur že od zlate dobe portugalskega imperija v 16. stoletju. Mesto je zaradi svoje lokacije delovalo kot vstopna točka v Mediteran za trgovce mnogih evropskih velesil, kar je pomenilo, da so se znanja, kulture in dobrine sprva srečevale prav v Lizboni. Po entuziastičnem zboru smo se odpravili na nočno vožnjo proti letališču Marco Polo. Tekom mirne noči smo se prebijali skozi temo, polno vznemirjenja in pričakovanj. Kljub trudom vseh članov, da izkoristimo pot do letališča kot priložnost za več kot potreben počitek, je bila nočna vožnja zaznamovana z izmenjavo anekdot in načrtovanjem prvih korakov po mestnih ulicah.
Na letališču nas je pričakalo jutranje sonce, ki je že napovedovalo začetek naše pustolovščine. Glede na rano jutranjo uro smo pričakovali, da bomo na letališče prispeli kot eni izmed prvih potnikov, kar pa se je pokazala kot zmotna predpostavka. Letališče Marco Polo je kar kipelo od množice zagnanih popotnikov, medtem ko je naša energija iz minute v minuto bolj pešala. Naš let je bil eden od prvih, ki je vzletal tisto jutro, kar je pomenilo, da prav veliko časa za počitek ni bilo. Opravili smo vse potrebne postopke pred vstopom v letalo, in preden smo se resnično zavedali, smo že leteli proti Portugalski.
S pristankom na letališču v Lizboni smo takoj začutili podnebno spremembo iz hladnejše Ljubljane in jutranjih Benetk v skorajda poletno Lizbono. Sonce je prijetno grelo, oblaki so se lenobno sprehajali po nebu in vonj morja je prežemal zrak. Sledil je odhod v sam center mesta, kamor smo so odpravili z dokaj zastarelim, vendar presenetljivo uporabnim metro sistemom, ki se seveda ne mora kosati z drugimi evropskimi prestolnicami, kot sta Pariz in London, vendar sami nismo nad njegovim dosegom bili precej razočarani. Večina postaj je opremljena z zabavnimi stenskimi poslikavami, ki delujejo kot prikaz sproščega načina življenja lokalnega prebivalstva. Ob prihodu v mesto in posledično tudi hostel smo se namestili v dokaj zgoščeno sobo, namenjeno kar desetim potnikom hkrati, kar pa je bil zgolj uvod v živahno vzdušje, ki mu bomo priča v naslednjem tednu.
Naša pustolovščina v Lizboni se je v naslednjih dneh nadaljevala z odkrivanjem čudes starodavnega mestnega jedra in očarljivega predela Alfama. Sprehodili smo se mimo ruševin Carmo Convent do trga Rossio, ki je osrednje prizorišče mestnega življenja že od 18. stoletja. Na trgu se nahaja kip kralja Petra IV, ki je znan kot "kralj-vojščak". Pot nas je nato vodila mimo glavnega trga Praça do Comércio, ki je bil že od zlate dobe imperija zbirališče za prebivalce mesta in je eden od redkih predelov mesta, ki je ostal nedotaknjen s strani Lizbonskega potresa 1755, ki velja za enega največjih potresov v zgodovini, je uničil skoraj celotno mesto in je skupaj s posledičnim cunamijem tirjal kar 15 tisoč žrtev. Trg je bil leta 1974 priča prelomnici portugalske revolucije, ki je prekinila štiri desetletja zatiranja in opustitev afriških kolonij.
Edini predel mesta, ki je po katastrofi še stal, je bil predel Alfama, kamor smo se odpravili kasneje. Gre za najstarejšo četrt Lizbone, ki je znana po svojih ozkih ulicah, strmih klancih in tradicionalnih portugalskih hišah. Med raziskovanjem starega mestnega jedra smo naleteli na najstarejšo knjigarno na svetu, Bertrand Livraria. Knjigotržnica je bila ustanovljena leta 1732 in je v Guinnessovi knjigi rekordov uvrščena kot najstarejša delujoča knjigotržnica na svetu. V njej smo odkrivali tako zaklade starih rokopisov in knjig klasičnih portugalskih avtorjev, kot je Fernando Pessoa, do bolj abstraktnih, postmodernih del. Za čudovit razgled na mesto pa smo se povzpeli na razgledni točki São Pedro de Alcântara in Senhora do Monte. Prav iz vrha razgledne točke São Pedro de Alcântara se razteza osupliv pogled na reko Tajo, na most 25. aprila ter na grad São Jorge. Vrh Senhora do Monte pa ponuja panoramski razgled na celotno mesto, ki ima prav tako kot Rim naziv »mesta sedmih gričev«.
Ena od zanimivosti mesta pa so prav ploščice, od katerih v Lizboni obstajata dve vrsti in ki obdajajo skoraj vsako stavbo. Na enaki ulici se da opaziti tako arabske ploščice, ki so izredno barvite in polne vzorcev ter spominjajo na skoraj 800 let dolgo invazijo arabskih plemen na Iberskem polotoku, na drugi strani ulice pa so lahko opazne krščanske ploščice, ki pa so manjše in ponavadi prikazujejo dogodke iz svetega pisma.
Eden od večerov smo posvetili tradicionalni fado glasbi. Fado je portugalska glasbena zvrst, ki je znana po svojih melanholičnih besedilih in čustvenih melodijah. Glasba nas je popeljala v dušo portugalske kulture in nam predstavila zgodovino in tradicijo mesta. Predstavo tradicionalno izvajajo ženske, kjer pesmi pripovedujejo zgodbo o samotnem življenju v mestu in hrepenenju po vrnitvi njihovih partnerjev, ki v dobi kolonizacije odkrivajo takrat še nepoznane nove predele sveta. Gre za izjemno intimno izkušnjo, kjer so vedenja, kot sta fotografiranje in celo govorjenje med izvajanjem predstave, strogo prepovedana.
Okusili smo tudi raznoliko in okusno portugalsko kulinariko. Pastel de nata, zlata kapljica, je razveseljevala naše brbončice s svojo sladko kremo, bifana pa nas je navdušila s sočnostjo in bogatim okusom. Večere smo zaključevali ob pijači ginjinha, tradicionalnem likerju, ki nas je popeljal v srce portugalske družabne kulture.
Enega od dni smo posvetili četrti Belem, ki obstaja kot živi muzej zgodovine Portugalske. Naš prvi postanek je bil samostan Jerónimos, ki stoji kot izjemno arhitekturno čudo, zgrajeno v portugalskem manuelinskem slogu. Vstop v samostan nas je popeljal skozi stoletja zgodovine, saj so stene krasile bogate izrezljnine, ki prikazujejo nekdanje veličine portugalskega imperija. Sosednji del samostana pa je bila grobnica, kjer počiva Luís de Camões, eden največjih portugalskih pesnikov ter slavni pomorščak Vasco da Gama, prvi človek, ki je povezal Evropo z Indijo. Prostor preplavi občutek globokega spoštovanja do teh zgodovinsko izjemno pomembnih osebnosti.
Nato smo se odpravili do skulpture Padrão dos Descobrimentos, ki stoji kot spomenik portugalskih raziskovalcev iz obdobja odkrivanj. Skulptura se dviguje nad reko Tajo in je kot spomenik portugalskemu pogumu in vizionarskemu duhu raziskovanja. Ob vznožju skulpture smo odkrivali reliefe, ki prikazujejo zgodovinske prizore odkrivanja novih svetov.
Pot smo nadaljevali proti stolpu Torre de Belém, trdnjavi ob obali, ki je bila zgrajena med 16. in 17. stoletjem. Ta utrdba je bila pomemben del portugalske obrambne arhitekture, ki je ščitila vhod v pristanišče Lizbone. Stolp kot sam pa prikazuje zgodbo o času veličastnega portugalskega pomorstva in trgovine. Sedaj deluje kot zbirališče za ljubitelje morja in glasbe.
Na najbolj vroč dan pa smo se odločili razširiti svoje raziskovanje in z vlakom obiskali bližnje mesto Cascais, ki včasih dobi tudi vzdevek »Monako Portugalske«. Že 40 minut dolga vožnja z vlakom je bila pravo doživetje, saj je celotna pot ponujala slikovite razglede na Atlantski ocean.
V Cascais smo prispeli polni pričakovanj in se takoj odpravili na plažo Ribeira, ki je slovi po svojem čistem pesku in kristalno čistem morju. Toplo sonce je klicalo k osvežujočemu skoku v morje, ki pa je za standarde Mediterana precej hladnejši, saj tudi poleti redko presega 21 stopinj celzija.
Po osvežujočih parih urah na plaži smo se odpravili v mesto samo, ki je imelo zelo sproščeno atmosfero in pristni portugalski šarm. Mesto je sedaj dom mnogih premožnih posameznikov iz celega sveta, ob enem pa so ulice vedno polne obiskovalcev, kar pa je odraženo tudi v cenah, ki so opazno višje kot v Lizboni.
Med sprehodom po mestu smo se odločili poskusiti Pastéis de Bacalhau, tradicionalno portugalsko jed iz slanega bakalaja, ki nas je očarala s izjemno bogato aromo. Da pa svet izgleda še lepši, smo se poglobili tudi v ponudbo portugalskih vin. Odločili smo se, da bomo zaključili naše raziskovanje po Cascaisu z okušanjem teh različnih vrst slavnega vina Porto. Gre za svetovno znano in cenjeno vrsto vina, ki pa se zaradi izredno visoke količine alkohola uživa v manjših količinah kot vina, ki smo jih vajeni v Sloveniji.
Zadnji dan smo se z vlakom odpeljali v čaroben kraj Sintra, ki s svojimi bajnimi palačami in zelenimi griči deluje skorajda izmišljen. Prva postaja na našem seznamu je bila Pena, barvita palača, ki se vzpenja na vrhu hriba sredi gozda in je bila dolgo časa skrita postojanka Portugalske elite. Palača je mešanica različnih arhitekturnih stilov, vse od mauričanskega do gotičnega, kar daje skupaj z izstopajoče živimi barvami fasade palači resnično edinstven in vedno prepoznaven videz.
Nato smo se odpravili v vrtove botaničnega parka, ki je del palače same. Park je sestavljen iz labirinta številnih poti, kjer so nas nekatere vodile skozi senčnate gozdove, druge pa so se odpirale na razgledne točke, kjer smo občudovali slikovite poglede na okoliško pokrajino. Vrtovi so bili polni eksotičnih rastlin, ogromnih jezer in skritih kapelic.
Naša zadnja uradna postojanka pa je bil mavrski grad. Nahaja se na obrobju hribovja Sintre in ponuja neoviran razgled na dolino, mesto Sintra, Atlantski ocean in celotno regijo okoli Lizbone. Ta starodavna zgradba, ki so jo zgradili Mavri v 8. stoletju, je igrala med drugim tudi ključno vlogo v rekonkvisti. Po padcu Lizbone v 1147 so ga zavzele krščanske sile, zdaj pa je nacionalni spomenik, priznan zaradi svojega kulturnega pomena in uvrščen na seznam kulturne krajine na Unescovem seznamu svetovne dediščine.
Zame niso potovanja le obogatitev s kulturnimi in zgodovinskimi vpogledi, temveč nas povezujejo z ljudmi in njihovo kulturo, ki so del širše zgodbe in strasti destinacije. Vsak korak nas je popeljal v preteklost, hkrati pa nas je navdihnil za prihodnost. Lizbona je postala več kot le destinacija – postala je del nas, s spomini, ki nas bodo spremljali še dolgo po vrnitvi domov.
Copyright (©) 2010 - 2024 Youth hostel | Politika zasebnosti | Piškotki | | RPC
