V prejšnjem članku sem omenila, da greva na otok. Čakaj malo, saj sva že na otoku, kam greva? Pot sva nadaljevali proti otoku, ki je na otoku. Ja, prav ste prebrali. Na Sumatri je jezero Toba in na njem je otok Samosir, oba pa sta vulkanskega izvora.
Takoj ko sva našli manjši pristan, sva rezervirali mesto na trajektu, da sva lahko prišli na otok. Med potjo so naju vseskozi opazovali ostali sopotniki, eden pa se je opogumil in naju ogovoril. Najprej nama ni bilo do pogovora, saj sva bili utrujeni in nisva želeli nekoga, ki bi težil. Moški je kmalu ugotovil, da se ne počutiva dobro, in naju pomiril. Vse, kar je želel, je, da mu poveva, od kje sva in kaj o najini državi. Med pogovorom je želel vaditi svojo angleščino. Med pogovorom nama je tudi zaupal, da nama nihče ne bo nič storil. Če se bova v kateremkoli trenutku počutili nelagodno, samo zavpijeva in že nama bodo priskočili na pomoč. Zelo si želijo razvoja turizma, zato smo bili tedaj redki turisti za njih sveti.
Po končani vožnji odideva iz trajekta, tukaj pa prvič doživiva neprijetno presenečenje. Vozniki taksijev planejo proti nama kot volkovi proti plenu. Le s težavo sva se jih otepali. To je opazil tudi najin sogovornik in je pristopil k nama ter nama ponudil, da naju odpelje, kamor želiva, in tako sva se rešili taksistov. S svojimi prijatelji se je dogovoril, da nama ponudijo pomoč. Odpeljal naju je v vas, kamor sva želeli priti, njegovi prijatelji pa so ga počakali v pristanišču. Res lepa gesta od popolnega neznanca.
Pripeljal naju je do vasi, kjer je bilo malo več izbire za prenočitve. Kmalu sva se odločili, da želiva bivati v imitaciji tradicionalnih hišk na otoku. Potem ko sva se namestili, sva začeli z raziskovanjem, kaj in kako videti na otoku. Taksijev ali avtobusov v vasi ni bilo, edina možnost je bil skuter. Ja, zakaj pa ne?
Brez načrta, kaj lahko vidiva, sva se odpravili na pot, saj poti po otoku ni veliko, obkrožiš ga pa tudi v enem dnevu.
Najprej sva našli muzej na prostem, tradicionalne hiške in na sporedu je bila tudi predstava. Ker še ni bilo nobenega obiskovalca, sva si hitro ogledali vse, kar je dostopno. Med ogledom je do naju pristopil moški in naju s svojo polomljeno angleščino povabil še na ogled notranjosti ene izmed hiš. Oblekel naju je v njihove narodne noše in bilo je polno smeha. Kmalu naju je že slikal in po tem naju je še učil, kako se igra na njihove inštrumente. Smejali smo se en drugemu in super je bilo. Takšna priložnost je redka, ko jo imaš, jo zgrabiš.
Zakaj? Kasneje, ko smo bili že zunaj, je prišel še en par in želel tudi vstopiti v hišo. Pa jih je ta moški zavrnil, da to ni dovoljeno. Se pravi, sva bili le dve simpatični punci ob pravem času in na pravem mestu. Od naju ni želel nič, ni prosjačil za denar. Potem sva si še ogledali njihovo predstavo, nekakšen ples, v katerem so nastopali moški, ženske in vol. Kaj točno je predstavljal, žal ne vem. Je pa bilo vse v njihovih tradicionalnih opravah in glasbi.
Potem sva odbrzele dalje in pufff, poči guma. Na najino srečo je bil blizu neke vrste mehanik. Fantje so takoj zakrpali gumo in že sva odbrzeli dalje.
Na poti sva videli ogromno:
Smeti so pa povsod in smetnjaka nisva srečali nobenega. Nisva razumeli, kako, da jih to ne moti. Na otoku sva našli dve zanimivosti. Ena so cestni znaki, kjer je označeno, koliko je do nekega kraja, in povsod piše ⁺⁄₋ 8 km. Čudno, a ni lažje točno napisati? Pozno popoldan pa sva našli še jezero na jezeru. Na vrhu otoka je še eno manjše jezero, kjer kopanje sicer ni dovoljeno, ulovijo pa sem in tja kakšno ribo.
Na tej točki sva se se morali odločiti, ali nadaljujeva pot ali pa se po isti poti vrneva nazaj. Domačini so nama odsvetovali nadaljevanje po poti naprej, čeprav je krožna cesta. No ja, nazaj po isti poti pa že ne bova šli. Cesta je hitro spremenila v kolovoz in začel se je gozd, težava pa je bila, ker je bilo ogromno velikih luž. Da se ne bi pogreznili v blato, sem jaz skočila iz skuterja in odšla peš v natikačih čez luže. Fuj, fej, grozen občutek, ko ne veš, v kaj stopaš.
Bolj ko sva nadaljevali pot, bolj sva bili globoko v gozdu, tudi smeti ni bilo več, temniti se je začelo in ja priznam malo panike je bilo pa prisotne... kje sva, koliko je še daleč, sva sploh na pravi poti?! Nikoli v življenju nisva bili bolj srečni, kakor ko sva ponovno zagledali smeti, tako sva vedeli, da so v bližini ljudje. Čez nekaj trenutkov sva srečali starejšega moškega na kolesu, ki je iz gozda peljal palice. Čeprav ni znal besede angleško, naju je znal nekako usmeriti nazaj na cesto. No ja, malo prepiha smo naredili z rokami in nekaj nasmeškov in sva bile na pravi poti.
Jeeeej, končno vidiva asfalt, našli sva pot. Ups, ampak bencina nimava več skoraj nič. Pa kaj se nama bo še zgodilo? Na najino srečo je bila večina poti navzdol. Na otoku bencinske postaje izgledajo tako kot nekakšna slaba stojnica, kjer stojijo literske plastenke z bencinom, poleg njih pa škatlica, kjer pustiš denar. Sreča naju je spremljala, saj sva našli zadnjo plastenko in več kot dovolj, da sva prišli nazaj do najinega prenočišča. Na poti sva naleteli še na nekaj večjih lukenj in seveda luž. Ravno dovolj, da sva vrnili primerno umazan motor, in gospa, ki nama ga je dala na posodo, ni posumila, kje vse sva bile.
Jezero Toba je definitivno prijetno presenečenje, ki ogromno nudi. Pa je na Sumatri še kakšen tak kraj? To pa razkrijem v naslednjem članku.