Sumatra - ali je vredna raziskovanja? – 4. del

Dogovorili smo se, da gremo za polovico dneva na pohod, kjer bomo opazovali živali. V tem delu pa sva naleteli na drugačno nevarnost – pijavke. Vodič nama je dal nekakšne gamaše, da se nama pijavke niso mogle prisesati na kožo. Res smo videli ogromno opic, med drugimi tudi gibone, raznovrstne metulje in papige ter raznolike in za nas nenavadne rastline. Proti koncu pohoda smo se ustavili ob reki, kjer nama je skuhal čaj. Zaradi pijavk smo se pregledali, nato pa sva poslušali njegove zgodbe.

Eno izmed njih nama je razlagal, ko smo se vračali že nazaj. Pred kratkim je našel opičjega mladiča, ki je bil čisto majhen in brez svoje skupine. Našel ga je po deževju in vedel, da je bil njegov vonj spran, zato ga je vzel k sebi, da lahko odraste in preživi. Vrnil ga bo v gozd, ko bo dovolj samostojen in ko bodo v bližini njegove vrste opic. Najbolj všeč mi je bilo to, da je bil mladič prost, ni ga imel v kletki ali privezanega. Nič. Je pa šel v naročje, da sva ga lahko malo pocrkljali in nahranili. Seveda, vse z dovoljenjem najinega vodiča.

Takoj zjutraj pa sva se podali na pot proti severu in obali. Ponovno sva se morali zelo znajti in zamenjati ogromno prevozov, da sva prišli do Bande Aceh in potem naprej s trajektom na otok Palau Weh.

Raziskovanje skritega bisera Palau Weh

Palau Weh, eden izmed otokov na arhipelagu, ki ima bogat podvodni svet in nima tako strogih pravil kot pokrajina Aceh. Pokrajina Aceh je poznana po tem, da še vedno izvajajo zakone šeriatskega prava. To pa pomeni zbirka predpisov verskega prava v islamski skupnosti.

Našli sva trajekt, ki vozi na otok, na njem pa ni bilo ogromno tujcev. Dobri dve uri smo pluli in komaj sva čakali malo oddiha po napornem potovanju. Takoj ko sva zapustili trajekt, sva naleteli na dva popotnika, s katerima smo se dogovorili, da bomo delili taxi. Naključje nas je vodilo v ista prenočišča. To so bile hiške na pobočju in s super razgledom na morje. Zvečer smo se na terasi družili še z ostalimi popotniki in izmenjevali zgodbe in dogodivščine iz potovanja.

Je že čas za počitek in ležanje na plaži?

Ne, ni še, moram videti, kaj otok še skriva. Naslednji dan sva najeli skuter in odšli na raziskovanje otoka, predvsem po priporočilih ostalih. Tako sva našli nekakšno malo kotanjo, v kateri je bila voda, da sva se lahko malo osvežili. Ne bi šli kar tako v vodo, če tam ravno ne bi bil en domačin in en tujec, ki sta nama oba zatrdila, da je varno, zato sva si upali iti noter.

Na otoku sva odkrili še manjši vulkan Jaboi, ki diši po gnilih jajcih in ni nič kaj podoben vulkanu, bolj položnemu pobočju. Na poti nazaj pa sva se še ustavili na črni plaži. No, tudi sama plaža ni kaj posebnega, ima pa črn pesek in je samo zato drugačna od drugih.

Zelo pa sva uživali v sami vožnji s skuterjem po otoku. Vendar dneva še ni konec.

Nevarnost preži tudi v vodi, pa to ni morski pes

Proti poznem popoldnevu se nas je ena manjša skupina ljudi zmenila, da hitro skočimo na plažo v bližini in se malo osvežimo, preden gremo na večerjo. V prenočišču so nas opozorili, da je potrebno iz vode oditi do določene ure. Bili smo »pametni« in si mislili, kakšna ura kasneje ne bo nič drugače, verjetno pravila zaradi vere.

Tisti, ki so šli v vodo do pasu ali dalj, so to občutili. Tok je prinesel tako morske ježke kot rdeče meduze. Nekateri so bi dobili opekline, drugi pa bodice v noge.

S pospeškom smo vsi izginili iz vode. Odšli smo nazaj do recepcije po pomoč in osebje nam je pomagalo pri opeklinah in bodicah. Slednje se ne da dobiti ven, ker so prekrhke, zato so jih topili s kisom.

Midve sva jo odnesli celi in sva zato lahko kmalu odšli na večerjo še z eno Američanko. Tokrat je bila na meniju morska hrana v lokalni restavraciji v vasi. Še preden smo se vrnile v sobe, smo se dogovorile, da gremo ...

O tem pa več povem v naslednjem članku.