Katar. Druga država na svetu.

Seveda pa je Katar dosti več, kot le to, za povrh vsega pa je bogastvo ustvaril s plinom in ne nafto.

Katar je prav zanimiva država, ki šteje svojo samostojnost le slabih 40 let. Leta 1971, natančneje 3. Septembra (kar je tudi državni praznik – Dan neodvisnosti) je postal Katar neodvisna in samostojna država; prej pod angleškim protektoratom.

Državo vodi Amir HAMAD bin Khalifa Al-Thani, ki je z državnim udarom (brez prelivanja krvi) oblast prevzel od svojega očeta leta 1995.

In zakaj je Katar druga država na svetu? Katar je skupaj s Savdsko Arabijo in takoj za Omanom na drugem mestu po odstotku porabe BDP-ja za vojsko (z 10 %), ima drugo najvišjo rast BDP-ja in drugi najvišji BDP/prebivalca (121.000 USD/prebivalca) takoj za Lichensteinom  (ki ima le 1.100 USD večji BDP/prebivalca).

Če tako Katar primerjamo s Slovenijo ima ob 840.000 prebivalcih skoraj dvakrat večji skupen BDP, več kot štirikrat večji BDP/prebivalca od Slovenije, za oboroževanje pa porabi kar desetkrat toliko kot Slovenija.

Sedaj pa pustimo za seboj svet številk in statistiko in se odpravimo v Katar.

Prvi stik je seveda letališče v Dohi, ki me je presenetilo po veliki učinkovitosti. Po pregledu potnih listov in vize sem čakal, kdaj se bo pognal trak s prtljago z mojega letala. Med čakanjem si ogledujem majhno brezcarinsko prodajalno, ko pa se le odpravim do traku, pa vidim, da je prtljaga že zložena ob traku.

Tudi vožnja z letališča je bila prijetna, saj je trajala le četrt ure in še to večji del ob obali s pogledom na mogočne nebotičnike.

Doha je predvsem novo mesto, kjer so večino tistega, kar je nastalo pred odkritjem velikih zalog plina, porušili. Kljub temu pa niso popolnoma uničili starega pridiha.

Tako so bazar (Souk Wakif) prenovili v tradicionalnem stilu in še danes pričara duh prejšnjih stoletij. Poleg stvari, ki spadajo na bazar (oblačila, zlato, začimbe…) pa najdemo tudi bolj bizarne stvari, kot so na primer s sprejem pobarvani živi piščančki in zajčki.

Za bazarjem pa najdemo skoraj edine ostanke »stare Dohe«, ki pa jih mislijo v kratkem porušiti. To so predvsem nižje, pritlične in enonadstropne stavbe, ozke ulice in vse drugo, kar spada zraven. V tem delu mesta živijo po večini priseljeni začasni in stalni delavci, ki pa seveda nimajo katarskega državljanstva, pa tudi hiše so v lasti domačinov, ki jih bodo seveda prodali in odstopili za rušenje, ko bo ponujena primerna cena.

Takšnih nakupovalnih središč je kar nekaj, vendar »Villagio Mall« še posebej izstopa. V njem namreč najdete poleg neštetih trgovin in restavracij tudi pravcati lunapark z vsem, kar spada v njega, drsališče, ki je hkrati tudi hokejsko igrišče in sistem kanalov, po vzoru Benetk, po katerih se lahko popeljete s pravo beneško gondolo.

Navkljub vsem naporom, pa le stežka najdemo na policah kaj, kar bi imelo oznako »Made in Qatar«.  Ravno to je zbudilo dodatno radovednost, s čim so se prebivalci preživljali pred odkritjem ogromnih zalog plina, da se odpravim v dediščinsko vas, ki se nahaja v samem centru Dohe. Tukaj lahko vidimo prikaz rokodelskih spretnosti žena pri pripravi okusnih jedi in mož pri šivanju košar in ribiških mrež. Prav ribolov in nabiranje biserov sta bila namreč najbolj značilna in še danes obstajata z eno malo razliko, da je velika večina ribičev pripeljanih iz drugih držav, na primer Indije. V dediščinski vasi se nahaja tudi velik oder za prireditve in vedno je možno slišati njihov značilen ritem in tudi spoznati njihove plesne korake.

Če pa želimo doživeti duh Katarja izpred nekaj desetletij, se moramo odpraviti iz prestolnice proti severu, kamor nas pelje sodobna avtocesta. Tam naletimo na mesta, kot so Al Khor, Ar Ru'ays, Al Khuwayr ter kar nekaj naselbin, ki so predvsem na zahodni strani v Bahrajnskem zalivu. Najbolj ohranjena zgradba je trdnjava Zubara, ki se nahaja ob nekdanji naselbini s približno 6.000 prebivalci, ki so se preživljali predvsem z nabiranjem biserov in ribištvom. Danes potekajo na tem območju obširna arheološka izkopavanja.

Daleč največja nasprotja pa nastajajo pri tistih delavcih, ki delajo za tuja podjetja, ki so dobila posel v Katarju. Takšni delavci seveda delajo po zakonodaji države, od koder podjetje prihaja in imajo zato bistveno nižje plače, kot tisti delavci, ki delajo v katarskih podjetjih ali za katarsko vlado. Očitno pa zaslužijo še vedno precej več, kot bi doma, saj sicer ne bi odhajali na delo v tujino. Ta precej več kot doma žal pomeni borih 160 EUR na mesec (ali 800 rialov), od česar večino pošljejo svojim družinam.

Po poročilih ameriškega »state departmenta« pride v Katar veliko delavcev z obljubo po visoki plači, na koncu pa končajo na slabo plačanih delovnih mestih. Prav zaradi tega so katarske oblasti vložile 1,1 milijardo dolarjev v izgradnjo »delavskega mesta« v industrijskem predelu Dohe, kjer bo vsakemu delavcu namenjenih 4,25 kvadratnega metra življenjske površine, poleg tega pa še vrsto rekreacijskih objektov in storitev za tam živeče delavce.

Tudi kar se tiče človekovih pravic in svobode religije je Katar na pravi poti. Od leta 1999 imajo na primer ženske volilno pravico in pravico zasedati najvišje položaje v vladi. Prav tako je ženskam dovoljeno, da se oblačijo po lastni volji, vendar jih precej še vedno spoštuje tradicijo in so (skoraj) povsem zakrite. V Katarju je približno ¾ muslimanov in ¼ pripadnikov drugih verstev. Od leta 2008 je v Katarju tudi cerkev, ki je prva cerkev v arabskem svetu posvečena Mariji. Cerkev je seveda namenjena molitvam kristjanov, čeprav na cerkvi ni dovoljenih križev, zvonikov ali drugih obeležij.

Alkohol je prav tako dovoljen, vendar z velikimi omejitvami. Alkoholne pijače je možno dobiti le v hotelskih barih po astronomsko visokih cenah. Vsako pitje in celo razkazovanje alkoholnih pijač v javnosti pa je prepovedano.

Sedaj pa se vrnimo še malo nazaj v Doho in okolico. Skoraj vsa katarska obala je peščena in zato primerna za kopanje tudi v mesecih, ko v Evropi nosimo kape in bunde. To pomeni, da Vas bo Doha pričakala vedno primerno ogreta, v poletnih mesecih še preveč.

Kot že omenjeno, se lahko odpravite na plažo in osvežitev v čistem morju, na golf, na vožnjo s štirikolesnikih po sipinah ali celo na smučanje po sipinah. Seveda pa imajo na voljo tudi vrsto pokritih športnih objektov, kjer so možnosti skoraj neomejene.

Še vedno pa je največji čar Dohe prav v razkošju, ki ga lahko uživamo tudi kot obiskovalci. Tako je možno obiskati biserni otok, ki je delo človeških rok, prireditveni center s pridihom arabske dediščine, se sprehoditi med nebotičniki ali zgolj opazovati vladarjevo palačo in se izgubiti v ozkih ulicah bazarja, kjer trgujejo z vsem mogočim.

Za konec pa še par koristnih nasvetov za popotnike

Čeprav je Katar druga država po BDP-ju, so dobrodošli tudi popotniki s plitkejšimi žepi. Tako imajo dva vrhunsko opremljena Youth Hostla, ki delujeta v okviru Hostelling international, kar pomeni, da izpolnjujeta vse mednarodne standarde in še več. Opremljenost je seveda tudi na zavidljivem nivoju, cena pa, navkljub lokaciji, še vedno primerna za popotnike, saj znaša nočitev v dvoposteljni sobi 30 evrov. Navkljub udobju, ki ga nudita oba Youth Hostla, pa si dovolim kritiko na izvirnost imen; imenujeta se namreč Hostel Doha A in Hostel Doha B. Ampak to na koncu koncev ni niti tako pomembno. Tudi hrana (z izjemo alkoholnih pijač) je v mejah sprejemljivega, seveda pa so na voljo tako restavracije s cenami primernimi za mlade popotnike, kjer se da nasititi za nekaj evrov, kot tudi najelitnejše restavracije, kjer so cene v trimestnih evrskih številkah. Sedaj pa ostane le razmislek, kako priti do Katarja.