Kitajski zid predstavlja eno največjih čudes sveta in je od leta 1987 vpisan na UNESCOV seznam svetovne dediščine. Kot ogromen zmaj se vije preko planot, pašnikov, puščav in planin od vzhoda proti zahodu Kitajske. Številni predeli potekajo po samih vrhovih planin in po izjemno težavnih terenih. Razteza se na dolžini 8851,8 km.
Tako kot njegova dolžina je fascinantna tudi njegova zgodovina, ki traja že več kot 2000 let. Današnjo podobo pa je zid dobil med 15. in 16. stoletjem, v času dinastije Ming, s katero je ta želela zaščititi Kitajsko pred vpadi mongolskih in hunskih plemen. Obrambni sistem vključuje 6259,6 km zidu, 359,7 km jarkov in 2232,5 km naravnih ovir, kot so hribi in reke. Njegova povprečna višina je kar 9 m, višina utrdb pa znaša 12 m. Izračuni kažejo, da bi količina materiala, iz katerega je bil zgrajen, zadoščala za izgradnjo okoli 120 Keopsovih piramid. Zid danes ni v celoti ohranjen, saj so nekateri njegovi deli v ruševinah, ponekod pa je že povsem izginil. Kljub temu pa predstavlja eno najpomembnejših in najbolj znanih svetovnih znamenitosti ter enega najbolj drznih gradbenih podvigov. Zanimivo je dejstvo, da je Kitajski zid edina človekova stvaritev na Zemlji, ki je vidna z Lune.
Na začetku je pri gradnji zidu sodelovalo okrog tristo tisoč vojakov. Čez nekaj časa so ugotovili, da gradnja ne napreduje z želeno hitrostjo, zato so vojakom dodali še zapornike iz državnih zaporov. Ko se je tudi to izkazalo za nezadostno, so prisilno vključili večji del prebivalstva. Po zapisih sodeč je bil vsak tretji Kitajec poklican h gradnji zidu, toda mnogi med njimi se niso nikoli vrnili. Več sto tisoč delavcev je umrlo zaradi izčrpanosti in lakote. Vse tiste, ki so zaradi prenapornega dela umrli, pa so kar zazidali v zid. Zato tudi zidu rečemo zid žalosti in krvi. Od njegove gradnje naprej je o velikem zidu nastalo veliko legend in zgodb, ki so se razširile po vsej Kitajski. Najbolj znana in razširjena je zgodba o Meng Jiangnu. Zgodba se je zgodila v času dinastije Qin (221 pr. n. št. – 206 pr. n. št.) in govori o tem, kako je bridko jokanje Meng Jiangnu podrlo del velikega zidu. Njenega moža Fan Qilianga so ujeli državni uslužbenci in ga poslali gradit zid. Ker žena od moža ni prejela nobenega glasu, se ga je odpravila iskat. Ko je Meng Jiangnu prišla do zidu, je odkrila, da je njen mož med tem že umrl. Ob tej žalostni novici je začela bridko in glasno jokati. Zaradi njenega kričanja se je podrl del zidu.
S sopotnikom sva se odločila za obisk dela zidu, ki je znan pod imenom Badaling, in se nahaja 70 km severno od Pekinga. Zid je tukaj sicer zelo lep in obnovljen, vendar zaradi velikega števila turistov nekoliko manj privlačen in avtentičen. To je bil tudi razlog, da sem bila nad celotnim ogledom nekoliko razočarana. Sicer je bil pogled na to mogočno gmoto kamenja fascinanten, ampak me je množica ljudi, ki se je dvigala proti vrhu, krepko spravljala ob živce. Počasi sva se začela dvigati po stopnicah zidu, dokler se množica ljudi ni začela redčiti in dopuščati, da si začutil pristno energijo tega kraja. Zid se je strmo dvigal in boj po zajemanju sape se je pričel. Ob premagovanju višine so me obhajale neprijetne misli na ljudi, ki so s težkim trudom gradili to mogočno obzidje. Razmišljanje o dušah, ki so bile zakopane pod mojimi nogami, mi ni dalo miru. Porodilo se mi je vprašanje: Zakaj, zakaj toliko žalosti in trpljenja? Zadihana in z rdečico na obrazu sem prispela do vrha in se zazrla v prečudovit razgled nad hribovjem in začrtano linijo, ki jo je med zelenjem risalo obzidje. Pogled na majhne pike, ki so jih kreirali ljudje ob vznožju zidu, je bil prav zabaven. Počutila sem se kot majhen atom vsega tega, kar me je obdajalo. Zakopana v svoje misli sem se prepustila lahkotnemu vetru in počakala sopotnika, ki je nekoliko zaostajal za menoj. Nastalo je nekaj lepih slik, ki si jih lahko ogledate TUKAJ.