Moje romanje se je začelo meseca junija, a vse se pravzaprav začne že doma in to kar nekaj časa pred odhodom, če smo natančni skoraj leto dni prej. Jesenski meseci so bili tako namenjeni izbiri ustreznega pohodnega čevlja, ki bo na poti vaš najboljši prijatelj ali pa največji sovražnik, če ne bo ustrezal vaši nogi. Sama sem pohodne čevlje pred odhodom že dobro “uhodila” in mi kasneje niso povzročali velikih težav. Pri izbiri obutve se ne omejujte samo na planinske čevlje, nekateri hodijo v športnih copatih, drugi v sandalih, izberite tisto, v čemer vam bo najbolj udobno in česar ste najbolj navajeni. Ob postankih je čevlje dobro sezuvati, da jih malo prevetri. Če imajo čevlji vložke, zvečer te vzamemo iz čevlja, da se lahko popolnoma posušijo.
Ostalo pohodno opremo sestavlja lahek nahrbtnik – 25-litrski je že dovolj velik za vse potrebno, saj na svojem hrbtu nekaj ur dnevno res nočete prenašati nepotrebne krame. Teža naj resnično ne presega desetih kilogramov. Moj nahrbtnik je ob nakupu hrane in polnimi plastenkami vode tehtal največ 7 kilogramov. Paziti je treba tudi na pravilno nošenje nahrbtnika. Paščki, ki so na nahrbtnik pritrjeni, naj bodo okoli pasu zapeti, da boste težno nosili na bokih in ne na ramenih.
Ob katerem koli letnem času je treba imeti dežni plašč, ki gre po možnosti tudi preko nahrbtnika. Vreme je lahko vedno nepredvidljivo, saj se na poti zamenja kar nekaj tipov pokrajine. Vzpon na Pireneje in kasneje poti po Galiciji lahko kljub poletnim mesecem presenetijo z mrazom in dežjem. Tako naj tudi kapa in toplejši pulover dopolnijo vsebino nahrbtnika. Zaradi potenja in dolge nošnje čevljev je zelo priporočljivo imeti s seboj več parov nogavic. Te lahko med hojo menjamo in noga ostane suha, s tem pa se izognete žuljem. Za vsak slučaj vseeno vzemite par obližev. Moja preventiva za dobro nego nog je temeljila tudi na vsako dnevnem čiščenju nog z alkoholom. Tako sem vsak večer pred spanjem noge očistila z vatiranimi blazinicami, prepojenimi z alkoholom in jih kasneje namazala s kremo za noge, si oblekla nogavice in šla spat. Prav tako sem se takoj, ko sem nehala hoditi, sezula in si obula odprte čevlje. Tako sem skoraj celotno pot uživala v hoji in šele na koncu poti dobila par žuljev. Na poti vas spremlja veliko potočkov in rek, to lahko izkoristite za dobro prekrvavitev in hkrati osvežitev nog.
Kaj nositi? Oblačila naj bodo funkcionalna in udobna, odvisno kdaj odhajate na pot. Manjša brisača, nekaj pripomočkov za osebno nego, ki jih seveda lahko dokupite ob sami poti, saj večkrat pot pelje tudi skozi večja mesta, kjer bo trgovin na pretek. V poletnih mesecih sta obvezna oprema pokrivalo in sončna krema visokega faktorja. Na določenih odsekih lahko prijetno pihlja vetrič, a naj vas to ne zavede, saj je sonce še vedno močno, posledice pa boste zvečer zagotovo občutili, ko se boste v bolečinah obračali po postelji.
S seboj sem vzela še spalno vrečo, dobro je poiskati majhno (sploh če greste tja v poletnih mesecih) saj s tem prihranite veliko prostora. V prenočiščih, namenjenih romarjem, po navadi imenovanih »albergue«, je za udobje dobro poskrbljeno, vedno vas bo tam čakala postelja, ki je opremljena zelo različno. Vzglavnik in rjuha na vzmetnici bosta vedno na voljo, ni pa nujno da boste dobili še eno rjuho in odejo, zato izbira spalne vreče res ni postranska stvar.
S sestro sva se na pot podali leta 2010, na najino srečo ali večkrat nesrečo, pa je bilo to ravno sveto leto. To zaznamuje leto, ko je 25. julij, dan ko goduje sveti Jakob, ravno na nedeljo. Tako sva v mesecu juliju naleteli na večjo maso ljudi, sploh v zadnjih etapah, kjer sva morali nekajkrat prenočiti kar zunaj, saj za naju notri ni bilo več prostora. Tu nama je prav prišel tudi “armafleks”, ležalna podloga, ki ga, čeprav zavzame veliko prostora, ne bi želela pozabiti doma! Za lažjo hojo nekateri vzamejo tudi pohodne palice, dobro je imeti gumijaste nastavke za spodnji del, ko hodite po asfaltnih cestah. Večino se hodi po lepih poljskih cestah in stranskih poteh a prehodi skozi mesta in vasi tudi niso tako redki. Sama palic nisem imela in se mi ni zdelo da bi ji kadarkoli potrebovala, to je stvar izbire posameznika.
Nekatere stvari, na katere mogoče sprva ne bi pomislili, a so tudi dober sopotnik, so ščipalke za perilo in kratka vrvica. To je prišlo prav, če se stvari čez noč niso posušile, sploh nogavice in si jih lahko zjutraj spretno obesil na nahrbtnik.
Internet je na poti seveda dostopen, mislim, da vsako leto bolj, saj smo vsi po malem, čeprav tega nočemo priznati, kar dnevno odvisni od njega. V prenočiščih so pogosto na voljo računalniki v mestih pa tudi internetne kavarne. Mislim pa, da vam bo zagotovo všeč ravno to, da se lahko dodobra oddaljite od vsega vrveža doma in na medmrežjih in tako spočijete glavo.
Oskrba z vodo in hrano na poti ni težavna. Ker se na pot v poprečju na leto poda okoli 200.000 romarjev, ta številka pa iz leta v leto raste, se lokalne trgovine temu prilagodijo. Pitna voda je dostopna v številnih vodnjakih ob poti v skoraj vseh krajih, paziti je treba samo pri razdaljah, ko naselij ni, da se ob večji vročini ne znajdete v situaciji brez vode. To zna biti sila nadležna stvar, tako je ob vročini pametno nositi kakšno manjšo plastenko več kot po navadi. Ker je hrana na poti zelo pomembna, saj ste dnevno izpostavljeni večurni hoji, ji namenite večjo pozornost. Menú del Peregrino boste zagledali na skoraj vsaki gostilniški tabli – to označuje obrok, ki naj bi bil namenjen romarjem, a se sama tega nisem velikokrat posluževala, saj večkrat ne veš, kaj boš dobil na krožniku, dokler ni že pred tabo. So pa zato cene dokaj ugodne, te se gibljejo od 8–12 € za kosilo. V večini prenočišč se nahaja tudi kuhinja, ki omogoča, da si pripravite obrok po lastnih željah. Če že doma uživate razna prehranska dopolnila, ni slaba ideja da si manjšo zalogo vzamete tudi za na pot. Lekarn in drogerij je na poti dovolj, a ni nujno da boste tam našli svoj priljubljen izdelek. Vedno naj se na dnu nahrbtnika znajde kakšna žitna ploščica ali sladkorček, za »hude čase«.
Če se vrnem na samo pot. Tu imate nešteto kombinacij in začetkov za pridobitev certifikata. Do mesta Santiago de Compostela morate prehoditi najmanj 100 kilometrov, jih prekolesariti 200 ali pa se na pot podati s konjem, ki prav tako šteje zadnjih 200 km. Najbolj priljubljena je pot Camino Frances, ki vodi po severu Španije, mimo provinc Navarra, La Rioja, Castillia y Leon in Galicije. Klima in narava se vsakih nekaj kilometrov lahko bistveno spremenita, kar pa zaradi počasnega premagovanja razdalje romarju lahko popestri dolge ure hoje. Narava na poti je res nekaj posebnega, verjetno vsak letni čas skriva obilo lepote. Sama lahko govorim o poletnih mesecih, ki prinašajo poglede na žitna polja, vinske trte in zelene travnike. Včasih z malo sreče ob poti najdete tudi razne sadne plodove in gozdne sadeže.
Romarska prenočišča so lahko čudovita izkušnja ali pa tudi ne. Osebe z rahlim spancem v sobah, ki imajo večkrat tudi po nekaj 10 postelj, nad tem najverjetneje ne bodo preveč navdušene. Le malokrat se zgodi, da je soba ponoči popolnoma tiha in taka, kot bi si jo želeli. Smrčanje in manjši ropot tu res nista izključena. Tudi sama sem se zaradi prevročih dni večkrat vstala že okoli pol pete ure in poskušala čim tišje pospraviti vse svoje stvari v nahrbtnik in zapustit sobo. Nekateri pa se niti ne trudijo biti tiho, kar lahko vodi do nekaj glasnih »šššš«, potem pa se spi naprej. Temu sledi nasvet – s seboj si vzemite čepke za ušesa.
Sama sem se v Španijo odpravila v družbi, a ne bojte se iti sami. Na poti boste srečali zanimive posameznike, si izmenjavali izkušnje in pripovedovali zgodbice, kasneje pa ob večerji spili kozarec ali dva odličnega lokalnega vina.
Vsaka pot ima svoj konec in na Caminu se zaključi v mestu Santiago de Compostela, ki se nahaja v provinci Galiciji. Čudovito mesto, ki je polno zgodovine, pa na romarjih, ki imajo za sabo več sto kilometrov, pusti prav poseben pečat. Sama bi se na pot rada odpravila še enkrat in upam, da mi bo to uspelo. Finančni zalogaj ni prevelik, potreben je samo čas in če za vas to ne ovira, si ga vzemite, saj si boste na koncu še kako hvaležni!
