Mjanmar, dežela zlatih pagod!

Če si želite obiskati to deželo, pojdite čimprej, saj v državo prihaja iz leta v leto vedno več tujcev, s tem pa se pristnost in odnos ljudi počasi spreminjata. Država je poznana po nasmehih ljudi, saj se ljudje, ne glede, kako jim je težko, smejijo v vsakem možnem trenutku. Prvi kontakt z ljudmi sem že imel pri prihodu na mednarodno letališče glavnega mesta v Yangonu, taksisti te že okupirajo pri izhodu iz letališke stavbe. Ker sem že bil seznanjen, koliko stane prevoz taksija do mojega bivanja, sem se moral pogajati za to ceno. Če boste prileteli v Yangon je najboljše vzeti taksi, saj lokalni avtobusi ne vozijo iz letališča proti mestu, oziroma je najbližji avtobus 15 minut hoje oddaljen od letališča. Po priporočilu prijatelja in vodnika Lonely Planet sem se tudi sam odločil za triurno krožno vožnjo z lokalnim vlakom okrog glavnega mesta. Na ulici sem vprašal starejšega moškega, v katero smer moram, da pridem do železniške postaje, možakar me je kar spremljal dvajset minut peš do postaje, da mi pokaže kje je železniška postaja. Čez uro kasneje, ko je prišel vlak, se je moški ponovno vrnil na postajo in preveril, če sem vstopil na pravi vlak. Bil je zelo srečen, komunikacija pa je, bolj kot ne, potekala z rokami in z nasmehom. Smeh je najlažja komunikacija v Mjanmaru. Vožnja z vlakom ti približa življenje lokalnih ljudi, dobiš stik z njimi, največkrat prodajajo na vlakih hrano, pijačo in ostale stvari. Na železniških postajah je možno kupiti tudi kokoši in ostalo perjad. Pogled čez okno vagona ti daje zanimive prizore za fotografiranje. 

 

Največja znamenitost glavnega mesta je Švedagon, pagoda, ki je znana kot Velika pagoda Dagon ali zlata pagoda. Pagoda Švedagon je najbolj sveta budistična pagoda v Mjanmaru, saj verjamejo, da vsebuje ostanke preteklih štirih Bud današnjega kalpa. Kalp je pri budistih svetovno obdobje, ki ga imajo kot osnovo za računanje časa. Ena kalpa obsega štiri obdobja: nastanek sveta, obstajanje sveta, zaton sveta in kaos. Vsa ta štiri obdobja sestavljajo veliko kalpo, imenovano mahakalpa. Švedagon Pagoda je bila zgrajena med 6. in 10. stoletjem. Po legendi naj bi bila zgrajena pred več kot 2600 leti in naj bi bila najstarejša budistična stupa na svetu. Legenda pravi, da sta Taphusa in Bhalika, dva trgovska brata iz mesta Balkh, ki danes leži v Afganistanu, srečala gospoda Gautamo Budo, ko je še živel in prejela osem pramenov njegovih las. Brata sta pripotovala v Burmo in s pomočjo lokalnega vladarja, kralja Okalapa, našla grič Singutara, kjer so že bile prejšnje relikvije Gautame Bude. Ko je kralj odprl zlato krsto, kjer sta imela brata shranjene pramene las, so se zgodile neverjetne stvari. Od začetka 16. stoletja je pagoda postala najbolj znano budistično romarsko mesto v Burmi in tako velja še danes. Leta 2013, ko je bil na uradnem službenem obisku ameriški predsednik Barack Obama, si je skupaj z Hillary Clinton ogledal Švedagon pagodo in se srečal z Nobelovo nagrajenko za mir Aung San Su Či. V času mojega obiska Mjanmara so potekale različne politične manifestacije, saj so se pripravljali na predsedniške volitve, ki so potekale 8. novembra. Po petindvajsetih letih so prvič potekale svobodne volitve v tej, nekoč izolirani, državi. Največja protikandidatka za predsednico države je bila Aung San Su Či, ki je na čelu demokratične politične stranke NLD. Po štetju glasov bi naj njena stranka dobila več kot 70 % vseh glasov in večino sedežev v parlamentu. Aung San Su Či je preživela kar petnajst let v hišnem priporu in bila na prostost izpuščena 13. novembra 2010. 

 

Z nočnim avtobusom sva se iz prestolnice s prijateljem Simonom odpravila na trinajsturno vožnjo proti mestu Nyaung Shwe, ki je izhodiščno mesto za ogled znamenitega jezera Inle. Dvaindvajset kilometrov dolgo Inle jezero je znano po zanimivem načinu ribolova, kjer ribiči z eno nogo lovijo ravnotežje, z drugo pa manevrirajo veslo. Ko zagledajo tujce takoj začnejo pozirati za fotografiranje, ribič je nato zahteval en dolar. Ker nimam v navadi, da dajem ljudem denar, sem mu dal majico, ki sem jo hotel dati nekomu na ulici. Jezero Inle je jezero iz domišljije: ljudje živijo v vaseh na vodi, na plavajočih vrtovih sadijo zelenjavo, na lov se vozijo v drevakih. Zanimiv način odkrivanja okolice okrog jezera je vožnja s kolesom, ki ga lahko najameš v vsakem hotelu ali hostlu. Cena za najem kolesa za cel dan znaša nekje 1400 kyatov, kar je okoli en evro. Okoli 70.000 prebivalcev jezera Inle (imenovani Inta) živi v štirih mestih, ki mejijo na jezero, v številnih manjših vaseh vzdolž jezerskih obal in na samem jezeru. Celotno jezersko območje je v okrožju Nyaung Shwe. Prebivalstvo je pretežno ljudstvo Inta z mešanico drugih ljudstev: Šan, Taundžo, Pa-O (Taungtu), Danu, Kajah, Danav in Bamar. Večina so pobožni budisti in živijo v preprostih lesenih hišah na kolih ali iz bambusa; v glavnem so samozadostni kmetje. Jezersko območje Inle je znano po svoji tkalski industriji. Šanske torbe, ki se na veliko uporabljajo po Mjanmaru kot nakupovalne torbe, izdelujejo v velikih količinah prav tukaj. Tkanje svile je še ena zelo pomembna gospodarska panoga, izdelujejo visoko kakovostne ročno tkane svilene tkanine s prepoznavnim dizajnom, imenovanim Inle londži.

 

 

Najboljši čas obiska jezera je od oktobra do marca. Inle jezero je ena največjih znamenitosti Mjanmara, v mestu Nyaung Shwe srečaš popotnike iz celega sveta, ki pridejo z namenom, da si ogledajo jezero in okolico, ki je zanimiva tudi za trekinge. 

Mesto Hsipaw blizu kitajske meje je bila moja iztočnica za dvodnevni treking, ogled tradicionalnih vasi na nadmorski višini skoraj 2000 metrov. Popotniki in ostali turisti lahko pri lokalnih agencijah v mestu izbirajo med večdnevnimi trekingi. Ljudje v teh vaseh so izredno gostoljubni in željni novih obrazov iz celega sveta. V vasi Pankam, kjer sem prespal, sem srečal moškega z majico slovenske košarkarske reprezentance. Nekdo iz Slovenije, ki je bil pred menoj v tej vasi mu jo je dal za spomin, seveda pa ni več vedel, kdo mu je jo dal ali iz katere država ... Ko ljudem v teh krajih omeniš Slovenijo, še nihče ni slišal za njo, kaj šele vedel, kje se nahaja. Ljudje na teh pobočjih stran od civilizacije se preživljajo z nasadi čaja, ki ga kasneje z motorji odpeljejo v mesta za prodajo. Nekateri ljudje se ukvarjajo tudi z nasadi arašidov.   

Nepozaben je bil obisk Bagana. Do tja sem želel pripluti z ladjo po reki Iravadi iz drugega največjega mesta, Mandalaja. Na dan, ko sem imel namen oditi tja, žal ni peljala nobena ladja tako, da sem moral na lokalni avtobus. Med potniki na avtobusu so bile tudi kokoši, goske in še kaj. Bagan je starodavno mesto ob reki Iravadi. Od 9. do 13. stoletja je bilo mesto prestolnica kraljestva Pagan, prvega kraljestva, ki je poenotilo regije. Ob vzponu kraljevine med 11. in 13. stoletjem je bilo na ravnicah Bagana zgrajenih več kot 10.000 budističnih templjev, pagod in samostanov in ostanki več kot 2200 templjev in pagod so preživeli do danes. 

 

 

Arheološko območje Bagana je glavna privlačnost nastajajočega turizma v državi. Bagan je danes glavni turistični cilj v nastajajoči turistični industriji v državi, ki je že dolgo tarča različnih sankcij. Več kot 300.000 tujih turistov letno obišče tudi Bagan. Zanimivost Bagana je, da ni na seznamu svetovne dediščine UNESCA, ker je preveč obnovljen. Številni templji so prebarvani z novimi freskami čez prvotne poganske podobe ali imajo nove kipe Bude. Veliko je novih hotelov, asfaltiranih cest, golf igrišč. Najlažje je odkrivati pagode z najemom motorja, ki so po navadi na baterijo. Lastnik motorja nama je zatrdil, da baterija zdrži cel dan, vendar motor že po nekaj urah ni več delal zaradi preslabe baterije. Naslednji dan sem raje izposodil motor pri drugem ponudniku, ki je imel novejše električne motorje. 

 

Med ogledom ene od številnih pagod sem naletel na prve Slovence na potovanju. Skupina starejših ljudi iz Ljubljane, ki je potovala z vodičem preko turistične agencije. Najlepši trenutki raziskovanja po templjih in pagodah so v času, ko sonce zaide in vzide. Takrat templji dobijo posebne barve. Možnost odkrivanja Bagana je mogoče tudi z balonom vendar je cena za eno uro in pol poleta zelo visoka, plačilo znaša okrog 400 $, kar je za popotnika preveč. Obstaja znan pregovor Mjanmarčanov: »Če ste resnično v Mjanmaru, morate biti v Baganu.« Bagan je duh zgodovine Mjanmara. Dežela in ljudje vas ne bodo pustili ravnodušnega, z veseljem bi se vrnil tja med ljudmi, ker je smeh način komunikacije.