Moja večna želja po spoznavanju nečesa novega me je v življenju vodila tako do lepih in tudi do manj lepih podob neke obiskane dežele, pa vendar sem se prav iz slednjih naučila največ. Hoja po dobro označenih poteh te naredi sigurnega, stabilnega, kako pa je prehoditi neoznačeno pot? Začetni koraki so naporni, tudi strah, naš največji sovražnik ti dostikrat gleda čez ramena, ko se podajaš v neznano. Po nekaj 10 kilometrih prehojene poti pa bremena počasi odpadajo, korak je lahkotnejši, prožnejši. Pričneš se veseliti potovanja in novih spoznanj. In prav je tako.
Manj lepe podobe so zame zagotovo okoliščine, v katerih živijo nekateri ljudje. Njihova vsakdanja družba so lakota, žeja, in večni boj za košček hrane … Pa sem v tej bedi videla in spoznala tudi takšne, ki so se kljub vsemu veselili novega dne. Upanje na boljši jutri te navdaja z novo močjo. Prav te interakcije z ljudmi so zaznamovale moj pogled na življenje. Ti ljudje so me naučili marsikaj, brez odvečnih besed, nasvetov. Šteje predvsem zavedanje, da so izkušnje in spoznanja moj največji učitelj.
Tistega davnega leta sem ponovno pobrala šila in kopita in obiskala Indijo. Kot magnet me je ta dežela vabila k sebi. Čeprav sem se že v naprej zavedala, da je to potovanje vse prej kot v naprej rezervirana luksuzna odisejada. Vlaga, vonj po zažganem, polno pohabljenih ljudi, ogenj na sredi ulice, vožnja s taksijem, ki mu odpovedujejo vse vitalne funkcije in ga na koncu skupaj z voznikom pomagam zriniti na pločnik, ker se je iz njega pričelo močno kaditi. Pa noči še ni konec. Utrujenost me premaga in drobna štiričlanska družina me povabi v njihovo domovanje, ki vsega skupaj meri cca.8 kvadratnih metrov. Neskočno hvaležna za povabilo se utrujena zleknem v svojo spalno vrečo. Boljše, kot spanec na ulici. Tako se je pričelo moje dvomesečno potovanje po Indiji.
.JPG)
Preplet bogastva in globoke revščine, lahko zelo nazorno opaziš prav pri potovanju skozi to barvito deželo. Sprehod čez mogočni Mumbaj ti ponuja praktično vse, od visokih stolpnic, kjer razvijajo najnovejšo IT tehnologijo, luksuznih trgovin do slumov, ki te v trenutku postavijo v tebi tako nov, hkrati pa resničen svet. Na milijone ljudi prav v slumih živi v nemogočih razmerah. Tam ni zdravstvene oskrbe, izobraževanja, ni vsakodnevnih toplih obrokov, ni tekoče vode …
Vedno znova, ko želim svoj dan začeti na tečen način, ko me zmoti narobe stoječ pramen lasu, zlomljen noht, polita kava v kuhinji, se zelo hitro oštejem. In dan pričnem z drugačnim zavedanjem in hvaležnostjo. Svet se spreminja, z njim pa tudi mi, naše vrednote, spoznanja, izkušnje.
Marijana Meško
