Planjava in Brana
Glede na neugodno vremensko napoved za prvi avgustovski vikend, mi je za izpeljavo načrta – osvojiti Planjavo in Brano, dva vrhova v Kamniško-Savinjskih Alpah, preostala le nedelja. Po oblačnem sobotnem jutru sem bila optimistična za preostanek dneva, saj sem imela željo, da se še istega dne povzpnemo do koče na Kamniškem sedlu in tam prespimo ter tako »spočite« zjutraj osvojimo oba vrhova.
Tako smo se po kosilu odpeljale proti Logarski dolini, z vmesnim postankom pri gostišču Pevc, znanem tudi kot
hostel Ljubno ob Savinji. Po sladici, ki smo jo doma »preskočile«, smo se odpeljale naprej v osrčje Logarske doline do koče pri slapu Rinka, od koder smo se nasmejane in vesele počasi odpravile v osrčje naših gora. Nobene gneče ni bilo, parkirišče je samevalo in tako je bilo tudi pri slapu Rinka. Obvezen prvi postanek in vsakokrat, ko grem tod mimo, slap občudujem in se oziram vanj … Počasi po poti naprej, stopnice, mostiček, korenine, ki sekajo poti in kmalu smo bile na Okrešlju. Nekaj planincev in mladih družinic smo srečali na koči in ko smo se naužili pogleda proti sedlu – našemu cilju tistega dne, je bilo treba oditi dalje. Po poti iz Okrešlja do Kamniškega sedla sem se sama vzpenjala prvič. Kako simpatična gozdna pot! Sprva speljana skozi gozd, malo navkreber, nato preide v rastje, začne nato vijugati med borovci in odprejo se razgledi. Smejalo se mi je! In res sem ostajala brez besed … Puncam sem venomer ponavljala – poglejte to, poglejte tja … Naproti nam je prišlo nekaj planincev, ki so odhajali v zavetje dolin in vsi so nam povedali, da na sedlu zelo močno piha. Nebo so prekrivali oblaki, ki so se divje podili sem ter tja, a sončnim žarkom niso ravno dali proste poti. Na polički pred pričetkom plezalne poti smo se opremile s čeladami in pogumno stopile cilju naproti. Pot je dobro in lepo zavarovana, stopi varni in zdelo se mi je, da smo bile zelo hitro spet na poti, ki je vodila do sedla. Moč vetra smo kaj hitro okusile, a mene to ni oviralo, da ne bi šla iskati planik. Našla sem jih malce kasneje pri koči, a vsekakor sem bila navdušena nad razgledi, ki so se ponujali proti in na Logarsko dolino, Brano, Tursko goro, Planjavo. Mir je kalilo le zavijanje vetra, a štelo je, da sem bila tam. Visoko, med gorami, z vetrom v laseh in navdušena.
V koči nas je prespalo nekaj planincev, vladalo je mirno, prijetno in toplo vzdušje. Veselila sem se prihodnjega dne in kot pristaš zgodnjega vstajanja sem predlagala, da se na Planjavo povzpnemo dokaj zgodaj – a to bitko sem izgubila. Od koče smo se odpravile ob sedmi uri zjutraj ter se čez vetrovno sedlo odpravile proti stenam Planjave. Goro je obkrožala megla, a kot optimistka sem bila prepričana, da se bo le-ta razkadila in se nam bo tako vrh pokazal v vsej svoji veličini. Pazljiv korak, tu in tam postanek, saj je pogled uhajal nazaj na že prehojeno pot. Spogledovala sem se z Mrzlo goro in se s prijateljico hecala, češ, ta naju pa letos še čaka (kar se je konec avgusta realiziralo s PD Framom). Megla nas je vseskozi spremljala in nam skrivala lepote naše dežele, a me smo vztrajno nadaljevale po dobro uhojeni in markirani poti. Pridemo na razpotje in v mislih si že rečem, da se na ta konec zagotovo vrnem spet kmalu. Vrh je na dosegu nog in juhej! Bile smo same na vrhu, česar nisem pričakovala. Sem pa prepričana, da ob lepem vremenu ne bi bilo tako.
Nismo se dolgo zadrževale na vrhu in počasi ter s previdnimi koraki smo varno sestopile do koče. Na poti sestopa smo srečale nekaj pohodnikov, ki so šli proti vrhu, a nas je še čakala Brana. Po krajši malici v polni koči, smo zbežale nazaj v objem gora. Prvotno sva imele namen osvojiti Brano le dve, a na koncu smo se proti vrhu odpravile vse štiri. Brana je bila ta dan bolj oblegana, tako da se je proti vrhu vila kolona planincev. Tudi pot je bila v primerjavi s Planjavo bolj krušljiva, a smo z vztrajnostjo prišle do 2253 m visokega vrha. Meglice so se malce razkadile, tako da je bil tudi razgled malce boljši kot prej.
V planinah vedno srečuješ nove obraze in prav zanimivo je, kako se življenje obrne, ko se poti z nekaterimi včasih križajo tudi drugače. Za te ljudi sama pravim, da so pravi in sem izredno vesela, da se včasih obrne tudi tako.
Po sestopu z Brane smo počasi sestopile do Okrešlja, se še malo zadržale na travniku pred kočo, od koder te znova in znova pozdravljajo naše prelepe gore in se od njih poslovile za nekaj dni. Želje so vedno skrite v srcu, srcu pa je lepo slediti. Tako sem Logarsko dolino nato kmalu spet obiskala …
