Rdečkaste kamnine osrednje Avstralije

Na splošno pa se je odprtost Avstralcev pokazala ravno v tem mestu. Za Sydney in Melbourne tega ravno ne morem reči, saj tam prebivajo večinoma prebivalci držav Jugovzhodne Azije. Tu prideš v lokalni bar, naročiš pijačo, malo pogledaš naokoli in okoli tebe takoj dva domačina, ki že pripovedujeta zgodbe o mestu, o Avstraliji na splošno, o tem, kakšno službo opravljata, in še milijon drugih stvari. Avstralci se veliko selijo na lovu za službo, tako da tu ni nič čudnega, če so pol leta nazaj opravljali svoje delo v mestu blizu Sydneyja, če so pozneje našli bolje plačano sezonsko delo, pa so se preselili za kratek čas v Alice Springs. Pa ne samo njihova odprtost, temveč tudi prijaznost do vseh in nasmejanost.

Mestece ni prav veliko, vse naokoli njega pa se dviguje rdeča kamnina, ki se jo lepo vidi s hriba, imenovanega Anzac. Hrib je visok le 608 metrov in edini ponuja pogled na mestece, kajti tu ni nebotičnikov, samo nizke zgradbe.

Sedaj pa v središče rdeče celine na obisk velikanskega monolita iz rdečega peščenjaka. Uluru, kot mu pravijo domorodci aborigini, ali Ayersova skala je razpoznavni znak države. Ta ogromna rdeča skala je visoka več kot tristo metrov, njen obseg pa znaša kar devet kilometrov. Skupaj z gorovjem Olgas ali po aboriginsko Kata Tjuta (kar pomeni mnogo glav, jaz pa sem jih poimenovala kar Joškaste gore) se uvršča v del narodnega parka Uluru-Kata Tjuta.

Pravzaprav pa sta rdeča avstralska puščava in ogromni rdeči kamen domovanje aboriginov, saj gre za njihov sveti kraj. Prav vsak popotnik si zaželi vzpon na Uluru in pogled na prostrano avstralsko puščavo z vrha skale, vedno bolj pa lokalni vodiči, ki vodijo skupine turistov do obeh omenjenih znamenitosti, opozarjajo vse, ki obiščejo ta del Avstralije, da gre za sveto goro, na katero naj se na željo aboriginov ne bi plezalo. Prav tako so ob tej rdeči skali opozorilne table, ki označujejo svete kraje, kamor mi, ki nismo del starodavnega avstralskega ljudstva, ne smemo stopiti. Za njih je to sveta dežela; verjamejo celo, da je tu pred davnimi časi nastalo življenje. Puščava je zanje njihov dom, bližnja drevesa, pa tudi zemlja, pa predstavljajo kraje, kjer lahko najdejo hrano. Seveda na rdečo goro nisem splezala, saj sem spoštovala njihove želje.

Uluru je glavna atrakcija za množice fotografov, ki se zgrinjajo okoli njega ob sončnem zahodu in zgodaj zjutraj ob sončnem vzhodu in čakajo na najlepši trenutek za fotografa, ko posije sonce in se mogočna skala zasveti. Monolit pravzaprav sega v zemljo še do 6000 metrov globoko, tako da je na površju le del mogočne skale Ayers Rock. Ker gre za eno izmed naravnih čudes, je skala uvrščena na seznam svetovne naravne in kulturne dediščine Unesca. Prav tako kot Uluru je sveto tudi gorovje Olgas oz., kot sem jih poimenovala jaz, Velike joške. Dva dneva smo preživeli ob Uluruju, nato pa smo se podali na pohod okoli Olg ter nato še okoli Kings Canyona ali Kraljeve soteske, o kateri malo pozneje. T. i. Olg je več kot 30; so okrogle barve in res velike. Pokrivajo območje, veliko 22 kvadratnih kilometrov. Najvišja od njih, imenovana gora Olga, je visoka 1.066 metrov. Vse naokoli njih pa drevesa, imenovana puščavski hrasti.

Še ena stvar, vredna ogleda, kot sem že prej omenila, je soteska, poimenovana Kings Canyon, ki je del narodnega parka Watarrka. Tudi te skale so rdeče barve, le da so bile oblike skal v parku Uluru-Kata Tjuta okrogle oblike, tu pa so večinoma ravne. Soteska je visoka 270 metrov in hoja po njenem vrhu ponuja neverjeten razgled na avstralsko divjino. Štiriurni sprehod po vrhu soteske ponuja čudovit razgled na avstralsko goščavo in ogromne količine rdečega peska, ki se razprostirajo daleč naokoli.

In kaj pravzaprav počnejo aborigini? Živijo v popolnem sožitju z naravo in vsemi živimi bitji, prepričani, da zemlja ne more biti nikogaršnja last. Narava, ki jim daje vodo in hrano, je po njihovem mnenju dediščina, ki so jo zapustili njihovi predniki vsem. Ta dediščina je del tistega, kar poznamo danes pod imenom »sanjski čas«. Med večino plemen je razširjeno verovanje, da vzporedno s pojmoma tukaj in zdaj obstaja še sanjski čas, v katerega ljudje zdrsnejo, kadar spijo. V davni preteklosti, kot verjamejo domačini, je bil le sanjski čas, na neki točki pa je prišlo do cepitve in nastala je razlika med časom v budnosti in spanju. Pri razumevanju pojma sanjski čas pomagajo tudi verovanja domačinov, ki zadevajo park Uluru-Kata Tjuta. Domačini pripovedujejo, da se je na začetku časa sveta mavrična kača prebudila iz dolgega sna globoko pod zemljo. Ko se je zravnala, ji je bila v napoto velika skala. Mavrična kača jo je dvignila na površje in tako je nastal Uluru.

Aborigini v okolici obeh omenjenih skalovij se imenujejo Anangu. So skorajda čisto črni, s širokimi nosovi, polnimi ustnicami in temnimi očmi, ki kar vabijo, da bi jih povprašal par stvari o njihovem življenju. Žal so preveč sramežljivi, tako da »popotovanje skozi oči aborigina« žal ni bilo mogoče. Mogoče niti ne sramežljivi, izraz ni najprimernejši – enostavno se ne želijo družiti z belci. Seveda ne razumejo, kako jih lahko opazujemo; ob tem se zagotovo počutijo nelagodno.

Ker je tu vode malo, jo dobijo na različne načine (tudi iz puščavskih žab, ki so zakopane v pesek). Poznajo pa tudi znake, kje je podtalnica blizu površja. Prehranjujejo se v naravi, krajevno poslastico pa predstavlja beli črv – ličinka metulja, ki prebiva v lesu. Na ognju ga popečejo in pojedo. Tako dobijo veliko potrebnih beljakovin. Aborigini pri svojem lovu na živali uporabljajo posebno lučalo kopja (imenovano vumera) in bumerang. Prav zanimivo pa je poslušanje zvokov ob igranju na njihovo glasbilo, imenovano didžeridu. Gre za pihalo, narejeno iz posebne vrste lesa, ki je okroglo in znotraj votlo, oddaja pa prav zanimive zvoke. Aboriginska zastava je prav posebna in je sestavljena iz treh barv. Črna barva predstavlja aborigine, rdeča zemljo, na kateri živijo, rumeni krog v sredini zastave pa predstavlja sonce. Kar predstavlja njihova zastava, je vse, kar potrebujejo za svoje življenje, in to lahko najdejo v notranjosti rdeče Avstralije.

Avstralija je sproščena in neverjetno pozitivna država (čeprav nas aborigini ne pustijo blizu). Komaj čakam, da se vrnem v njeno divjino. Tokrat nameravam obiskati puščavo južno od mesteca Alice Springs, vse do mesta Adelajda.