Popotniški namigi za otoško državo Trinidad in Tobago – 1. del

Trinidad je bistveno večji od Tobaga, bolj razvit, z več industrije, ima pa tudi več prebivalcev (skupaj jih je na obeh otokih slab milijon in pol). Medtem pa je Tobago majhen, bolj neokrnjen, z nekaj več turizma. Na splošno pa v skoraj tritedenskem potovanju nismo srečali več kot pet tujih turistov. Čas za potovanje je sicer najbolj optimalen v sušnem obdobju, a tudi mi v deževnem obdobju nismo imeli veliko dežja, ampak skoraj neznosno vročino. Glavno mesto je Port of Spain, ki po mnogih podatkih velja za eno izmed bolj nevarnih na svetu. Držali smo se nasvetov domačinov ter se izognili določenim predelom. Niti za hip nismo pomislili, da bi se kdaj počutili ogroženo. Trinidad in Tobago je država za ljubitelje tropov, prijaznih domačinov, dobre hrane, zmernih cen, neturističnih predelov in pa tudi ljubiteljev potapljanja.

Kako potovati

Let do Trinidada in Tobaga iz Evrope je trajal okoli 15 ur. Mi smo leteli iz Münchna do Toronta (8 ur) ter iz Toronta na Trinidad (6 ur). Iz Trinidada do Tobaga pa smo pluli skoraj 5 ur z ladjo. Preden prideš do ciljne destinacije, torej v našem primeru Tobaga, je smiselno vmes vsaj enkrat prenočiti. Tako smo si za eno noč rezervirali prenočišče v glavnem mestu Port of Spain. Avto smo nato najeli v luki, ob povratku nazaj na Trinidad pa smo si avto izposodili v centru mesta Porto of Spain. Na telefon sem že predhodno naložila karte za državo, tako da smo imeli odlično navigacijo.

Ceste in njihovi vozniki

Ceste na Trinidadu in Tobagu so za nas katastrofalne. Prav tako vozniki. Ponekod so ceste zelo ozke, to, da so grbinaste, je tam povsem običajno. Povprečna hitrost vožnje je okoli 40 km/h. Ceste so ponekod tako izbočene ali udrte, da je te dele potrebno obvoziti. Poleg tega pa je povsem običajno, da je med asfaltom zemlja in vmes celo raste trava. Da se na cesti znajdejo krave, koze, psi in še kup drugih živali, je prav tako običajno. Njihovi vozniki so glede na ceste, ki jih imajo, zelo neprilagodljivi. Način vožnje je hiter, ne upoštevajo pravil, radi prehitevajo, hupajo, so nestrpni do tujih voznikov, tako da je na njihovih cestah potrebne veliko pazljivosti ter predvsem potrpežljivosti.

Priprave na potovanje ter poroko na Tobagu

Veliko predhodnih priprav za to majhno karibsko državo ni potrebnih, saj viza, cepljenja, tablete proti malariji niso obvezni. Kupiti je potrebno letalsko karto, vsekakor priporočam z zavarovanjem in če potuje družina ali več oseb skupaj, je smiselno predhodno poiskati prenočišča, ki sem jih poiskala na internetu. Spali smo na treh različnih lokacijah, od tega so na eni želeli imeti predhodno pokrit del stroškov, za ostale smo lahko plačali na licu mesta. Predhodno sem tudi preko interneta kupila karte za ladjo Trinidad-Tobago.

Za poroko je bilo potrebne nekaj več organizacije. Država mora imeti podpisane vse tri konvencije (Haaška, Pariška in Dunajska), da je poroka veljavna tudi pri nas. Tako sem najprej izbirala med državami, ki sodijo med te podpisnice. Za tem so sledile cene letalskih karte, varnost itd. Tako sem našla sem Trinidad in Tobago. Partner se je s tem strinjal in začela sem z organizacijo. Vse, kar sem na začetku vedela o tej državi, je samo to, da obstaja. Ko sem se nekako odločila, da je to država, kjer se bova poročila, sem preko ponudnikov potovanj začela iskati pomoč za organizacijo. V Sloveniji ustrezne agencije nisem našla, pri tujih pa so bile cene neznansko visoke. Zato sem se sama lotila tega projekta in končni znesek je bil 700 EUR (vključuje papirje, poroko na plaži, pijačo in dva fotografa). Preko interneta sem iskala kontakte, prebrala nekaj tujih forumov, kontaktirala veleposlaništvo in njihove urade in na koncu le našla enega gospoda, domačina, ki se ukvarja z organizacijo porok na Tobagu. Tako je padla končna odločitev, da se poročiva na Tobagu in ne na Trinidadu, o čemer sem na začetku razmišljala. Za vsak slučaj sva vzela poleg izpisek iz rojstne matične knjige v angleškem jeziku, čeprav tega na koncu nisva potrebovala. Ko sva prišla v državo, sva morala biti tam vsaj dva dni, nato pa sva se srečala s tem gospodom in skupaj smo odšli do urada, kjer smo izpolnili papirje, kot neke vrste najavo za poroko. Datum smo že prej določili, ko sva bila še v Sloveniji.

Obleko sem si kupila na Tobagu. Zamislila sem si poroko na plaži, zaradi česar sem vedela, da bomo vsi bosi, saj se po peščeni plaži s salonarji ne da. Kot drugo nisem imela namena dati velike vsote za obleko, ki jo bom oblekla samo enkrat. Zato sem šla malo po trgovinah in v 10 minutah že imela izbrano obleko v vrednosti 40 EUR, ki je na plažo še kako pristajala. Tudi za partnerja in otroka smo kupili oblačila v lokalnih trgovinah. Oblečeni smo bili v stilu, ugodno in pa predvsem udobno za to skoraj neznosno vročino.

Šopek sem si naredila kar sama. Ker sem floristka, bi mi bilo izpod časti, da bi mi ga naredil nekdo drug. Sploh, ko sem videla vso to tropsko cvetje v naravi. Zato sem odšla v deževni gozd, si nabrala cvetje, zelenje in izdelala en šopek za hčerko in enega zase. Nabrala sem tako posebno cvetje, da še sama ne vem njegovega imena, saj marsikaterega cveta do takrat še nisem videla.

Poroka na Tobagu

Na dan poroke smo se zbrali popoldan na izbrani samotni plaži. Poleg naju in svatov so bili prisotni Tomas (domačin, ki nama je pomagal pri organizaciji), minister (tam poroča minister), dva fotografa in ena gospa, ki je skrbela za pijačo. Prostor za poroko je bil lepo pripravljen s tropskim cvetjem. Stala sva pod obodom, obred je potekal v angleškem jeziku, četudi je bila civilna poroka, je bilo veliko govora v smislu boga. Po obredu smo se vsi podpisali in dokumenti v roku 2 do 3 mesecev prispejo v Slovenijo. Poroka je veljavna.

Domačini

Ker je bila država v preteklosti španska, francoska in angleška kolonija, so domačini mešanica različnih narodov. Ker prišleki niso imeli dovolj delovne sile, tamkajšnjih prvotnih domačinov pa ni bilo dovolj, so delovno silo pripeljali tudi iz Afrike ter predvsem veliko iz Indije. Zato je danes na otokih zelo veliko Indijcev. Po nekaterih podatkih na internetu velja Trinidad in Tobago zaradi tolp, povezanih z drogo, za eno bolj nevarnih držav na svetu. Naše izkušnje pa so pokazale povsem nekaj drugega. Nevarnim predelom smo se izognili in se držali določenih pravil, npr. nismo se zadrževali v lokalih pozno v noč in se po temi čim manj vozili naokoli. Domačini so izredno prijazni, gostoljubni, radi stopijo v stik s turisti in jim pomagajo. V lokalih so vstali in nam dali prostor in neredko tudi oni nam plačali pijačo. Vidi se, da tam turizem ni razvit do te meje, da bi domačine kakorkoli oviral, temveč jih pozitivno preseneti vsak turist, ki tja zaide.

Trinidad in Tobago je država, katere se marsikateri ljubitelj potovanj raje izogne, saj v medijih pogosto slovi kot nevarna. A dejansko je vse drugo kot to, le nekatera pravila je potrebno upoštevati, torej se umakniti nekaj predelom glavnega mesta. Na otočju smo doživeli mnogo čudovitega. Poleg enkratne poroke smo se podali še na raziskovanje podeželja, čudovitih plaž, deževnih gozdov in prijetnih domačinov. Vse to boste lahko prebrali v naslednjem delu.