Potovanje v Ekvador

Približno takšne so bile reakcije vseh mojih bližnjih, ko sem jim povedala, da ponovno odhajam za malo daljši čas v tujino. Tokrat na drugo stran oceana. Na tisti kontinent, ki je zelo nevaren in boš zagotovo oropan. Na tisti kontinent, kjer so vsi veseli, plešejo salso in pijejo koktajle. V tisto državo, od koder prihajajo banane. Med ponchote, vulkane, lame in Indijance.

 

Običajno je takšna stereotipna slika Latinske Amerike (velika je približno za dve Evropi), ne glede na to ali greš na sever, jug, vzhod, zahod in ne glede na to, ali greš v visokogorske Ande ali pa morda v tropski naravni park Yasuní. A kje pravzaprav je Ekvador in za kakšno državo sploh gre?

 

Ekvador leži na severozahodnem delu kontinenta, na severu meji s Kolumbijo, na vzhodu ter jugu pa s Perujem. Prečka ga tudi ekvator – torej vzporednik 0°. K tej državi spadajo tudi Galapaški otoki – da, to so tisti z želvami velikankami. Gre za eno manjših držav Južne Amerike, a hkrati zelo zanimivo, saj obsega tri zelo različna področja. Eno od njih je zahodni, obmorski del (la costa), ob oceanu, kjer je veliko primernih krajev za surfanje, potapljanje, ribarjenje, itd. Ljudje so nasmejani, odprti, hrana pa večinoma morska in vsekakor odlična. Drugo področje zajema osrednji planinski del (la sierra), ki je hkrati začetek Andov. Na tem področju živijo večinoma Indijanci Quechua (ali Kichwa)  ter njihovi potomci. Zaradi različnih zgodovinskih dogodkov so znatno bolj zaprte narave in nezaupljivi. So nižje rasti in imajo široke ličnice. Navadno se oblačijo v ponče, hkrati pa si nadenejo klobuke s pavovim peresom. Tretje področje je zahodni del (el oriente), kjer se znajdemo v tropskih deževnih gozdovih in amazonskem pragozdu. Tu živijo različna plemena v popolni povezavi z naravo. Področja tudi turistično niso tako obiskana, morda so bolj primerna le za popotnike z adrenalinskim duhom in biologe, ki lahko tukaj leta in leta raziskujejo biodiverziteto gozdov. Med večjimi in bolj znanimi plemeni na tem področju so Shuar, Waorani, Secoya, Achuar in Cofan. Seveda pa jim »beli ljudje«, kot tudi na veliko ostalih področjih po svetu, ne damo miru in se neprestano bojujemo in zavzemamo njihovo z naravnimi surovinami bogato zemljo.

 

Ekvador ima nešteto zanimivih predelov vsekakor vrednih ogleda. Med njimi sta bolj znani dve poti, Pot vulkanov ter Sončeva pot.

 

Kdor se odloči za prvo, imenovano Ruta de los Volcanes, mora biti dobro fizično pripravljen in vsekakor velik ljubitelj gora ter plezanja in pohodništva na splošno. Med vzponom na vulkane lahko občudujemo raznoliko floro in favno, ki se že samo med našim vzponom očitno spreminja. Značilno tamkajšnje visokogorsko rastje se imenuje páramo (visoka suha trava, posamezna grmičevja, skale). Ta pot vključuje 27 vulkanov, seveda pa se lahko odločimo le za nekatere. Začne se na severu pri vulkanu Chiles (leži na kolumbijski strani) ter konča na jugu z vulkanom Sangay. Med bolj prepoznavnimi vulkani so El Cotopaxi (najvišji aktivni vulkan na svetu), El Chimborazo (njegov vrh velja za točko najbližje soncu), El Cayambe (edini vulkan, ki ga prečka ekvatorska linija) ter Quilotoa (pred približno 800 leti je prišlo do kolapsa vulkana, sedaj v njegovem kraterju leži prečudovita smaragdno zelena laguna). Pri vzponu moramo biti pazljivi, saj je zrak dokaj redek, višina vulkanov pa se giblje okoli 5000 metrov nadmorske višine.

 

Bolj ležerna popotniška opcija je Sončeva pot. Spuščamo oz. dvigamo se ob zahodni ekvadorski plaži, ki leži ob Tihem oceanu. Na poti imamo nešteto manjših in zanimivih mestec ter neskončne peščene plaže. Mesteca, kot sta Montañita in Salinas, so tudi turistično bolj obiskana, zato se tukaj zvečer lahko sprostimo ob dobrih plesnih ritmih, koktajlih in žurih pozno v noč. Morska hrana je tukaj odlična – ribe in morski sadeži na sto in en način (tipične jedi: ceviche, encebollado, camarones, itd.). Sami smo začeli pot na jugu v mestu Salinas (provinca Santa Elena) ter se dvigovali ob obali mimo mest Montañita, Ayampe, Puerto Lopez (del naravnega parka Machalilla), Manta ter zaključili v Canoi. Ruta del Sol se načeloma zaključi že v Puerto Cayo (provinca Manabí), vendar po mojem mnenju in če čas dopušča je vredno iti vse do mesta Esmeraldas.

 

Ker želim to oddaljeno in prečudovito  državo kar najbolje predstaviti popotnikom željnim novih dogodivščin, bom v naslednjih številkah spletnega časopisa Globetrotter napisala še kakšen članek na temo moje osebne izkušnje – prakse v mikropivovarni, ekvadorske gospodarske in politične situacije ter o položaju staroselcev.