Škotska je prepredena s peš potmi, ampak samo ena nosi ime po tako imenovanem škotskem Robinu Hoodu, Robu Royu. Moja izkušnja s potjo je bila bolj za pokušino, saj mi je zaradi časovnih okvirov za celodnevno pohodništvo tokrat pripadal samo en dan. Celotna pot je dolga nekje med 124 in 151 km, odvisno katere poti izberemo, prehodili pa naj bi jo v sedmih dneh. Njeno izhodišče je v kraju Drymen, ki se nahaja v bližini Loch Lomonda, končna točka pa je Pitlochry. Vmes se pohodnik srečuje z lepotami narave ter prečka pet slikovitih vasi in manjših mestec.
Sama sem se z njo srečala povsem nepričakovano. Prvotni načrt je bil prehoditi del velike poti The Great Trossachs, ki pa se je spremenila v Roba Roya. S prijateljico sva načrtovali nekajdnevni pobeg na Škotsko, najini pobegi pa morajo nujno vsebovati hojo in zelene planjave ter gozdove in hribe. Ker pa je na Škotskem izbor različnih poti tako velik, naloga ni bila ravno lahka. Najina edina prepreka je bil čas, saj sva žal imeli na voljo samo pet dni. Okvirno sva naštudirali pot in prenočišča, za natančnejšo predstavo pa je pač treba iti na teren. Iz Edinburga sva se z lokalnim avtobusom odpeljali najprej v Stirling in nato od tam direktno v Aberfoyle, najino izhodiščno točko. Midve in upokojenci, večinoma gospodje, ki so se na daleč pozdravljali že na vratih avtobusa in potem veselo kramljali drug z drugim preostanek svoje vožnje. Najina pot se je torej začela v Aberfoylu, ljubkem kraju s 650 prebivalci. Glede na živahno vzdušje bi težko rekla, da je prebivalcev tako malo. To se mi je pravzaprav zdelo zelo fascinantno. Kljub majhnosti pa je vseeno bilo nekaj ponudnikov nastanitev, to so bili predvsem lokalni prebivalci, ki so ponujali prenočišča nad svojimi gostinskimi lokali ali sobe v svojih družinskih hišah, namenjenim predvsem pohodnikom, saj kraj prečka več peš poti. Kot sem opazila, se za rezervacije dogovarjajo samo osebno po elektronski pošti ali za to namenjenih obrazcih. Aberfoyle sva takoj posvojili, ali pa je on naju, ne vem. Ko pa sva našli še najino prenočišče, se srečali z gostiteljico in odkrili najino sobo z razgledom, sva se dokončno raznežili in stopili od vse popolnosti tistih trenutkov. V naslednjih dneh bo takih razneženih trenutkov še veliko, kriva je Škotska.
Ko sva odložili nahrbtnike in poiskali nove nogavice, sva odšli raziskovat to majhno prijetno vasico. Za naše razmere skoraj mesto, saj na tamkajšnjem majhnem območju ni manjkalo lokalov, restavracij, trgovinic ter pošte in verjetno še marsičesa, česar pri nas na vaseh nikakor ne srečaš. Aberfoyle je znan po ovcah, sredi mesteca je namreč ovčja »farma«, ograda z nekaj raznobarvnimi ovcami in ovčkami. Ko sva se nahranili, sva odšli na nadaljnje raziskovanje okolice. Vseokrog je bilo polno potočkov, potk in stezic s krasnimi razgledi.
Kot rečeno, je bil najin načrt prehoditi del poti, imenovane The Great Trossachs Path, vendar naju je nekaj oviralo pri poglabljanju v zemljevid. Za pomoč sva prosili gostiteljico in ta nama je prijazno svetovala, naj raje izbereva Rob Roy Way, saj bi morali, če bi izbrali najino prvotno pot, kar nekaj časa hoditi strmo v hrib ob dokaj prometni cesti, ki je peljala čez prelaz. Če bi izbrali Roba Roya, pa bi se temu izognili in hodili izključno po gozdovih in pašnikih. Dala nama je še nekaj priporočil, zemljevid in brošuro s podatki o poti. Mimogrede pa nama je omenila še nekaj lokalnih zanimivosti, ki jih ponuja Aberfoyle. Tako sva naslednji dan pred zajtrkom odhiteli raziskat še nekaj Aberfoylovih skrivnosti. Odkrili sva še enega od neštetih potokov, slap, ki se je vanj zlival, celo gozdno prebivalstvo, od veveric in raznih ptic do srnjadi, ter razgled na prostranost mogočnih hribov v daljavi. Nato sva odhiteli na zajtrk; hiša je že omamno dišala. V veliki dnevni sobi, ki je služila kot prostor za zajtrke, sva si našli svoj prostor in si postregli s pripravljenimi kosmiči in marmelado. Potem pa je iz kuhinje prišla gospa, ki naju je najprej veselo pozdravila, nato pa naju kar takoj zasula z vprašanji, kot je, kaj si želiva za zajtrk. Naštevala je dobrote, midve pa sva samo kimali in že kmalu sva imeli pred seboj gosposko pojedino, pravi angleški zajtrk z vsemi dodatki, čaj ali kavo in zraven še tako prijetno vzdušje. Take obilice hrane res nisva pričakovali. Najedli pa sva se verjetno za dva škotska metalca hlodov. Vsekakor sva potrebovali energijo za na pot. Oprtali sva si nahrbtnike in odšli. Imeli sva nekaj navodil, kako pot sploh najti, in kar dobro nama je šlo. Na poti se vsake toliko pojavijo označbe, ki nakazujejo, da si na pravi poti in v pravi smeri. Hodili sva čez travnike, čez pašnike med kravami, ob jezerih, pretežno pa čez gozdove, enkrat tudi čez črni gozd, kjer je bilo res temno, pa čez močvirja, preskakovali sva potočke, bili brez signala, se za vsak slučaj izogibali bližnjim stikom s čredo krav, s strahom pogledovali v temne dele gozdov in z očmi iskali primerna drevesa za pobeg pred morebitnimi divjimi svinjami, srečevali ovne in njihove soproge, v malih vasicah občudovali pravljične hišice, enkrat naju je dohitelo par kapelj dežja, v tem času pa sva srečali samo dva človeka, pa še to nekje proti koncu najine poti. Cilj je bil mestece Callander, ki ima med drugim vse leto aktualno božično trgovinico (kar na Škotskem niti ni tako nenavadno, sem odkrila kasneje). Poiskali sva najin hostel, odvrgli vse nepotrebno iz najinih nahrbtnikov in se kar takoj odpravili na raziskovanje okolice. Tudi tukaj sva spet podlegli lepotam slapov in rek, se ovekovečili na Bracklinn Falls Bridgu, plezali na vzpetine in lovili razglede. Dan sva zaključili z mini piknikom na vrtu za hostlom. Ob sončnem zahodu sva občudovali mogočni Ben Ledi in po tihem kovali načrte, kako bi ga vključili v najin načrt. S tem se je najina pot Rob Roy zaključila, medtem ko sva midve v sanjah plezali na Ben Ledi, pa sta nahrbtnika že čakala na nove dogodivščine naslednjega dne.