Spominki – lovilci prahu, ohranjevalci spominov ali gospodinjski pomočniki

Od ljudi rada izvem, kakšni so njihovi motivi za nakup, kako se tega lotijo in kje. To me fascinira. Nekateri si iz spominkov ustvarijo prave male mavzoleje. V tem primeru gre običajno res za lovilce in zbiralce prahu, ki nemalokrat končajo na bolšjih sejmih, centrih ponovne uporabe, na srečelovih in podobnem. Spet drugje nastanejo zgodbe. Nedolgo nazaj sem slišala za družino, ki s potovanj vedno prinese okrasek za božično drevesce. To se mi je zdela taka res fina ideja. Ni nujno, da so okraski okičeni z božičnimi motivi, pomembno je, da ima okrasek nekaj, s čimer ga lahko obesiš na drevo. Za božič ima tako ta družina drevesce, polno popotniških spominov. Res očarljivo.

Nekateri si kupujejo skodelice, žlice, dežnike in druge uporabne predmete, ki imajo dejansko funkcijo uporabe. Torej stvari, ki jih, namesto da bi jih kupili v standardni trgovini, prinesejo s potovanj. Praktično in spominsko. Tudi sama sem že kdaj kupila kakšen krožnik ali posodico, ki ni samo praholovec, ampak ima funkcijo v gospodinjstvu. Seveda tisto ta boljšo, bolj svečano, za posebne priložnosti, seveda.

Sicer pa nisem ravno strasten nakupovalec spominkov. Včasih se je čisto prijetno sprehoditi po tržnici ali zaviti v kakšen butik ali dva, vendar pa lahko človek v tako imenovanih »souvenir shopih« doživi tudi veliko razočaranja in, hm … tesnobe. Ne bom govorila kar na splošno, ker so izkušnje lahko tudi čisto prijetne, ampak če izpostavim večja evropska središča, kot sta na primer Rim ali Pariz, je nakupovanje res lahko grozljivka. Večino teh trgovin že ob pozdravu prodajalca, ki nakazuje azijsko poreklo, takoj izda dejstvo, da ti spominki niso niti približno proizvedeni v državi, v kateri se prodajajo. Vsi tisti Eifflovi stolpi in rimski koloseji pa še tone drugih stvari z njimi, ki jih enake prodajajo v prav vseh tovrstnih trgovinah, le da nekje stanejo pol evra več ali manj. V tej poplavi se lokalni ustvarjalci žal kar zgubijo.

Če se vsaj malo potrudimo in najdemo lokalne obrtnike, bomo spoznali, da imajo ti izdelki res dodano vrednost ter čisto zares pripovedujejo zgodbe. Po mojem mnenju je edino pravo darilo ali spominek, ki ga kupimo, delo lokalnega umetnika, obrtnika, lokalne skupnosti ali zavoda. Ponekod sem opazila močno zavedanje pomena lokalnih izdelkov in si tudi kraji sami prizadevajo to poudariti. Tam je tudi težje najti kakšne poceni izdelke, naročene iz tujine.

To, kar pa jaz rada prinesem nazaj domov, so razglednice. Ne dodajo teže mojemu nahrbtniku, ne zavzamejo prostora, doma se mi na njih ne nabira prah, zanje imam rezerviran del stene v sobi. Upam, da bom enkrat za vsako našla svoj okvir in bodo še naprej krasile moje stene. Seveda imam pogoje. Če se le da, ne kupim standardne razglednice z znamenitostmi kraja. Rada imam ilustracije mest, ujete trenutke na fotografijah, ovekovečenih z osebnim pečatom ustvarjalca. Osebni pečat in lokalni proizvod bi po mojem mnenju morala biti tisto, k čemur stremimo, ko se podajamo v nakup darila ali nečesa, kar nas bo spominjalo na minulo dogodivščino.