Mesto Omiš je mesto, ki se nahaja kakšnih 20 minut vožnje južno od Splita. Ker je bil kamp zelo zanimiv in sredi avgusta kar prazen, sva se odločila za petdnevni postanek. Mesto ponuja kar nekaj znamenitosti. Med njimi sta tudi dve trdnjavi, ki se dvigata nad mestom. Ena je lažje dosegljiva iz centra mesta, za drugo pa se je treba povzpeti na visok hrib nad mestom.
Za obisk druge trdnjave sva namesto običajne hoje skozi gozd izbrala kar plezalno pot. Ta je urejena tako, da se je treba pripeti z varovalnim plezalnim pasom ter nositi čelado. Je varna, a le če upoštevaš vse varnostne ukrepe. Pot navzgor daje osupljiv razgled na mesto, reko Cetino, na morje, skratka prav na vse strani. Je pa treba paziti, da gledaš, na katero skobo stopiš, saj je potrebna velika mera previdnosti, četudi si pripet. Približno pol ure brez postanka sva potrebovala za vzpon na trdnjavo Mirabela. Na vrhu je na trdnjavi čakala gospa in prodajala kokakolo. Bilo je kot naročeno, saj sva vzpon opravila ob 12. uri, na ta dan pa je bilo kar 35 stopinj Celzija. Po osvežitvi s pijačo ter fotografiranju sva za spust izbrala pot skozi gozd, a dreves je bilo bolj malo. Kar dolgo je trajal pohod nazaj proti mestu, saj se je pot vila v serpentinah, sonce pa je bilo iz minute v minuto bolj vroče in komaj sva čakala, da prideva do restavracije.
V srednji Dalmaciji se nahaja tudi naravni park Biokovo. Tako sva se naslednji dan odločila, da raziščeva okolico Omiša. Letos so nad parkom Biokovo postavili stekleno ploščad, ki omogoča pogled na velik del parka ter vse do morja. Žal je bila čakalna doba dobri dve uri, tako da sva se odločila, da raziščeva notranjost Dalmacije, in po naključju po zemljevidu odkrila mesto Imotski, ki naj bi v bližini imelo tudi dve zelo zanimivi in slikoviti jezeri.
Ko sva prispela v mesto, je pričelo deževati, tako da sva pobegnila v najbližjo restavracijo, saj je bil ravno čas kosila. Zelo sva bila zadovoljna s hrano; postregli so nama odlično pečeno ribo ter kos mesa s popečeno zelenjavo in tako sva takoj vedela, da mesto očitno kar pogosto obiščejo turisti. Po kosilu sva se zapeljala kakšna dva kilometra v smeri prvega jezera, imenovanega Modro jezero. Parkirala sva tik ob vhodu, nato pa se peš podala navzdol po serpentinasti širši peščeni poti. Mislim, da je trajalo kakšnih 15 minut s počasno hojo, da sva prispela do jezera. Opazila sva nekaj kopalcev, zato se je eden izmed naju (in to po navadi nisem jaz) odločil, da tudi sam preizkusi vodo tega jezera.
Jezero je nastalo znotraj velike kamnite »kotanje«. V tem letnem času vode ni bilo veliko, a je jezero vseeno dovolj fascinantno, da je vredno obiska. Naj omenim, da je bilo treba plačati tudi manjšo vstopnino, ki je veljala za obisk obeh jezer. Navzgor sva se vrnila po stopnicah. Vmes so tudi razgledne ploščadi. Če se od jezera povzpnete nazaj proti mestu po levi strani čisto navzgor, lahko obiščete še trdnjavo Topana.
Do naslednjega jezera se je treba spet odpeljati z avtomobilom, in sicer kakšnih pet minut naprej. To drugo jezero pa je nastalo v »kotanji«, ki ima vse naokoli rdečo peščeno barvo in je dosti globlja in ožja od prvega jezera. Jezero je imelo kar visok vodostaj in je bilo zelo temne barve, skoraj črne, imenovano pa je Rdeče (Crveno) jezero, najbrž po barvi peščene kotanje, v kateri jezero leži. Ob jezeru se na levi strani dviga pot, tako da se lahko povzpneš višje, a kakšne fantastične fotografije niti ne moreš narediti, saj je pot zelo strma in kar malo nevarna, vmes pa je ta dan še deževalo. Tako da poti ob jezeru navzgor ne priporočam, saj je najlepše vidno z razgledne točke tik ob cesti.
Okolica tega kraja je na najini poti nazaj v Omiš ponujala kar nekaj zelo zanimivih vasi, pot pa je trajala kakšno uro. Predno sva proti večeru prispela nazaj v Omiš, sva se ustavila ob reki Cetini, ki se pred izlivom v morje zelo razširi. Nad njo je speljana tudi glavna cesta in nad njo sva se tudi vzpenjala, ko sva feratala nad Omišem. Res je krasna reka, ki popestri mesto Omiš. Žal do njenega izvira, ki je daleč stran ob meji z Bosno in Hercegovino, nisva uspela priti, zagotovo pa ga obiščeva naslednje leto in si ogledava tudi ta naravni dragulj.