Naokoli po peti Italije – 2. Del

Od Jadranskega morja v notranjost Apulije

Zapuščamo obalo Jadranskega morja v smeri notranjosti Apulije. Že na poti skozi podeželje lahko slutimo, kaj nas bo v izobilju pričakalo v skoraj pravljičnem Alberobellu. To so trulliji, enonadstropne okrogle hiške s stožčastimi kamnitimi strehami, ki jih tu pa tam opazimo sredi njiv. Največ, približno 1500, jih je v mestu, kjer se nizajo po pobočju z dvema predeloma, imenovanima Rione Monti in Rione Aia Piccola.

Trullo v ednini ali trulli v množini je arhitekturna posebnost, zgrajena iz lokalnega kamna, ki je bila najprej zamišljena kot začasna konstrukcija in je služila kot senca ali zavetje, kasneje pa se je razvila v stanovanjske hiše, ki so bile podvržene plačilu davka. Ker so jih gradili brez malte oz. veziva, jih je bilo zelo enostavno porušiti, kar je bilo praktično, sploh ko so dacarji prišli pobirat davek. Odstranili so nekaj kamnov, zgradba se je porušila in ničesar ni bilo za obdavčiti. Seveda pa so trulliji v Alberobellu, ki jih lahko občudujemo danes, stalne zgradbe in bolj izpopolnjena verzija prvotnih izpred nekaj stoletij. Včasih so trulliji služili izključno kot prebivališča, danes pa jih je večina preurejenih v trgovine in gostilne, nekateri se uporabljajo kot turistične namestitve, le redki pa so stalna domovanja. Alberobello je pod Unescovo zaščito, zato ne preseneča veliko število turistov, ki se sprehajajo po ozkih ulicah na obeh straneh, obdanih z belimi trulliji. Možno se je povzpeti na teraso katere od hišk, od koder se odpre pogled na množico špičastih streh. Nehote se človek takrat zamisli, zakaj v prevodu ime mesta pomeni »lepo drevo«, ko pa panoramo zaznamujejo koničaste strešne konstrukcije.

Matera, vrhunec izleta, ni razočarala

Čas je, da se poslovimo od Apulije in se odpravimo v sosednjo pokrajino Bazilikato, kjer najdemo znamenito Matero, ki je od leta 1993 pod Unescovo zaščito. Bilo naj bi eno izmed najstarejših mest na svetu, stalno naseljeno 9000 let, kjer so ljudje tisočletja živeli v jamah, naravnih ali izdolbenih, nad reko Gavino. Zanimivo je, da so ta način življenja ohranili vse do šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko so oblasti prebivalce prisilno preselile v na novo zgrajeni del mesta, saj je Matera zaradi revščine in človeka nevrednih življenjskih razmer veljala za sramoto Italije. Materčani so v svojih jamskih bivališčih živeli skupaj z živalmi, brez vode in elektrike, v slabem higienskem stanju, zato ne čudi, da so razsajale različne bolezni, kar je lepo opisano v knjižnem delu Bog se je ustavil v Eboliju.

Stari del Matere se imenuje Sassi in se deli na dva dela, Sasso Barisano in Sasso Caveoso. Zgrajen je na skalah in v skalah, zato tudi tako poimenovanje, saj izraz sasso izvira is besede saxum, kar se prevaja kot skala. Danes je precej jamskih domovanj zapuščenih, sploh v predelu Sasso Caveoso, spet druga pa so lično obnovljena in spremenjena v muzeje, trgovine, gostilne ali restavracije. Matera živi od turizma, tu so pa zaradi podobnosti narave z Jeruzalemom snemali tudi film Kristusov pasijon, ki sem ga omenil takoj na začetku prvega dela članka, in sceno v filmu o Jamesu Bondu Ni čas za smrt. Podobno kot Alberobello je Matera atrakcija sama po sebi kot celota, ki jo najboljše spoznamo med sprehodom. Hriboviti teren ponuja prekrasen razgled, najlepša panorama Matere pa se da občudovati v mraku z razgledne ploščadi pred katedralo, ko se prižge na tisoče luči, ki mesto zavijejo v mistično kuliso.

Apulija in Bazilikata vsekakor nista tako priljubljeni turistični atrakciji kot recimo Benetke, Toskana s Firencami ali Rim. K temu pripomore tudi lokacija na revnem in oddaljenem italijanskem jugu. Kljub temu pa sem bil z videnim več kot zadovoljen in vsem bralcem Globetrotterja toplo priporočam obisk pete italijanskega škornja.