Japonska skozi novozelandske oči

Trenutno že leto in pol živiva na Novi Zelandiji, kjer delava in potujeva s svojim kombijem, ki je najino prevozno sredstvo in najin dom. V takšen način potovanja sva se popolnoma zaljubila, saj sva tako vedno v naravi in hkrati med ljudmi.

Med potovanjem in delom na Novi Zelandiji sva spoznala oz. spoznavava izjemno zanimive in tople ljudi, od katerih se naučiva ogromno. Njihove nauke in zgodbe sva želela deliti še z drugimi, zato sva na svojem blogu dodala zavihek, kjer vsak teden objaviva novo zgodbo nekoga, ki ga spoznava na poti. Ljudje in zgodbe so zelo raznolike in pogovor nas vsakič odnese v čisto svojo smer. Slišala sva, kakšno je življenje v Južni Afriki, kaj je najboljša jed v Tajvanu, kako je prehoditi Novo Zelandijo od skrajnega severa do juga, kako lahko vse tvoje imetje tehta približno 5 kg in še marsikaj.

Tokrat pa bi z vami rada delila zgodbo Josha z Nove Zelandije. Je eden bolj živahnih, smešnih in prijaznih ljudi, ki sva jih spoznala. Njegova zgodba je splet novozelandske in japonske kulture, ki sta ustvarili njegovo edinstveno osebnost.

»Rodil sem se na Japonskem. Moja starša sta tam učila angleščino in v njunem zadnjem letu tam sta dobila mene in se preselila nazaj na Novo Zelandijo. Ko sem bil star 12 let, smo se jaz, mama, oče in moji dve mlajši sestri vrnili na Japonsko in tam živeli dve leti. Takrat še nisem govoril japonsko, ampak če sem v šoli želel sodelovati in imeti prijatelje, sem se moral jezika hitro naučiti. Od takrat naprej sem vedno želel iti nazaj, zato sem po naši vrnitvi na Novo Zelandijo še naprej veliko govoril japonsko, da jezika ne bi pozabil. Kasneje sem japonščino tudi študiral. Po zaključenem študiju sem se prijavil na isti program, v okviru katerega sta učila moja starša, in tako sem tudi sam odšel na Japonsko kot učitelj angleščine. Živel sem na popolnoma drugem koncu, kot smo nekoč živeli z družino. Tri leta sem živel na Hokaidu, najsevernejšem otoku Japonske, ki je prava zimska pravljica.

Vedno bom najbolj pogrešal svoje prijatelje. Na Japonskem imam nekaj res dobrih prijateljev. Prav tako zelo pogrešam svoje učence, svoje majhne prijatelje. Pogrešam tudi njihovo hrano. Moja najljubša hrana iz otroštva je okonomijaki. To so Japonske slane palačinke. Prav tako imam zelo rad japonsko hrano z žara – jakiniku. V restavraciji dobiš surovo meso, ki si ga sam spečeš na žaru, okoli katerega sedi celotna družba. Torej tam kuhaš, piješ pivo, se pogovarjaš, zabavaš. Res je super izkušnja. Na japonskem imajo pogosto tudi t .i. tabehodai in omihodai. Tabehodai je dan, ko imajo restavracije odprte menije za »vse, kar lahko poješ«. Takrat plačaš 30 dolarjev in dve uri ješ, kolikor želiš oz. zmoreš. Pri omihodaiju je enako, a za pijačo. Dnevi, ko je na vrsti omihodai, so res zabavni, a tudi nevarni, še posebej prvič. Naučiti sem se moral, da ni obvezno, da spiješ vse, kar ponujajo, temveč lahko piješ kot ponavadi. Moja tretja najljubša jed pa so njihovi rezanci ramen. Vse lokale z rezanci ramen vodijo starejši gospodje ali gospe, ki to počnejo že vse svoje življenje. Tam vedno diši, zelo je glasno in vroče, a zelo zabavno je sedeti in s prijatelji jesti te rezance. Vedno, ko smo šli na kakšno zabavo, smo noč zaključili v enem izmed številnih lokalov z rezanci ramen, ki so vedno nekje odprti. Na Novi Zelandiji pa lahko ponoči dobiš hrano le v McDonald'su.

Na Japonskem imajo zelo tradicionalne vloge žensk in moških. Ženske so ponavadi doma in so zadolžene za kuhanje, čiščenje in skrb za otroke, moški pa hodijo v službo in tam preživijo ogromno časa. Zanje je služba pred družino in včasih sploh ne pridejo domov, kar je malo žalostno. Te vloge se počasi spreminjajo, a ker je japonska kultura res stara, je po mojem mnenju kakšne velike spremembe težko doseči.

Mladi so zelo sramežljivi pri spoznavanju novih prijateljev in ne vedo točno, kako se spoprijemati z določenimi družbenimi situacijami, zato se pred tem poskušajo nekako obvarovati. Mlada dekleta se vedno bolj odločajo za samostojno življenje in grajenje kariere, posledično pa vedno manj za poroko in ustvarjanje družine. Vse to prispeva k manjšemu številu novorojenčkov na Japonskem.

Ko sem se po treh letih vrnil domov na Novo Zelandijo, sem opazil, da kadarkoli spoznam koga novega ali se opravičim, nekoliko priklonim glavo. Na Japonskem velja, da se namesto rokovanja prikloniš. Sedaj to počnem, ne da bi se tega zavedal. Priklon je pozdrav in izkazovanje spoštovanja do drugih. Na enak način izkažejo spoštovanje tudi stvarem, krajem ali sobam. Ko na primer otroci v japonskih šolah odidejo iz telovadnice ali učilnice, se obrnejo nazaj in priklonijo. Na tak način se zahvalijo, da so lahko uporabljali ta prostor. Tam delajo res veliko lepih stvari. Na Japonskem po zaključenem pouku otroci tudi sami očistijo šolo. Vsak dan delajo nekaj drugega, a ker sodelujejo vsi, potrebujejo le 10–15 min in šola je čista. To je njihov način izražanja spoštovanja do šole. Profesionalnih ljudi, ki bi čistili šole, sploh nimajo zaposlenih. Zaposlen je le hišnik, ki poskrbi za popravila in urejenost okolice pa še pri tem mu včasih pomagajo otroci, ki na igriščih večkrat pulijo plevel.

Stanovanja na Japonskem so veliko manjša v primerjavi s stanovanji na Novi Zelandiji. Japonci so zelo presenečeni nad tem, da imamo Novozelandci za stanovanjem tudi svoj vrt ali dvorišče. Cenim, da imamo na Novi Zelandiji toliko prostora. Oni ga nimajo, ker ni nujno potreben. Tam je veliko parkov, igrišč in urejenih območij, ki pripadajo celotni skupnosti, posamezniki pa nimajo nekega svojega zunanjega prostora.

Z Nove Zeladndije bi na Japonsko odnesel našo ljubezen do aktivnosti v naravi. Otroci na Novi Zelandiji odraščamo ob raziskovanju narave, plavamo pod slapovi in podobno. Ne da Japonci tega ne počnejo, ker je seveda tudi tam veliko ljubiteljev narave, a velika večina vseeno več časa preživi ob igranju igric v stanovanju. To bi si res želel za Japonsko, saj bi po mojem to ugodno vplivalo na prebivalce in jim pomagalo rešiti nekatere probleme, s katerimi se soočajo kot družba.

Obratno pa bi sem prinesel vse tamkajšnje restavracije. Želim si tudi, da bi na Novi Zelandiji prakticirali tamkajšnjo kulturo onsenov – naravnih vrelcev vroče vode. Res je, da jih nekaj imamo, a to je nič v primerjavi z njihovim številom na Japonskem. Slednja je zelo geotermalna dežela in ima ogromno takih naravnih izvirov. Veliko je divjih in neurejenih, številni pa so seveda urejeni in kar luksuzni. To je tamkajšnji način sprostitve. Japonci tam sedijo in pozabijo na vse ostalo.

Moj popolni dan na Japonskem bi bil sredi zime na Hokaidu. S prijatelji bi se zgodaj zjutraj odpravili na eno izmed smučišč in cel dan smučali po sveže zapadlem snegu. Za kosilo bi imeli rezance ramen na smuščišču, kasneje pa bi se šli ogret in umirit v katerega izmed onsenov. Za večerjo bi pekli meso na žaru jakiniku, dan pa bi zaključili z nekaj pivi in karaokami. Naslednji dan bi vse skupaj ponovili še enkrat!

Na Novi Zelandiji pa bi verjetno bilo nekako tako: Zbudim se, grem nabirat kivi, grem spat. Ah kje, popolni dan bi bil nekaj takega, kot je danes. Raziskovanje narave, plavanje pod slapom, sprehod po gozdu z bosimi nogami, nabiranje školjk v morju in kuhanje s prijatelji. To sem jaz, to je vse, kar rabim.«

Več takšnih zgodb pa lahko najdete tukaj.