Go to Cuba to Go – 1. del

Kuba se je za turiste sicer odprla novembra 2020, a je postavila javno zdravje pred turistični prihodek, ki sicer predstavlja znaten delež kubanskega BDP. To sicer pomeni nekaj več omejitev, a rezultat prav vsako od teh upraviči.

Od novembra 2020 in do začetka januarja 2021 je bil pogoj za vstop le obvezen test na letališču in čakanje na rezultat v izolaciji. V začetku januarja so vstopne pogoje nekoliko zaostrili in je bil za vstop potreben negativen PCR-test, star največ tri dni, ki pa še ni pomenil svobodnega gibanja. Bil je le vstopnica za prvi PCR-test, ki ga opravijo na letališču, a tudi negativen izvid letališkega PCR-testa ni pomenil svobodnega gibanja, saj po petih dneh opravijo še en PCR-test in šele po drugem negativnem izvidu izdajo potrdilo za neomejeno gibanje po Kubi. V času pisanja so za Kubance sicer še zmerom veljale omejitve gibanja med provincami, dodatne omejitve gibanja, vključno s policijsko uro, pa so uvedli le v prestolnici Havani in še nekaterih mestih, kjer je situacija najslabša. Kuba je med vsemi državami, ki so same razvile kar štiri cepiva proti covidu-19, daleč najmanjša in edina, ki je razvila posebno cepivo, namenjeno otrokom.

Kmalu po mojem prihodu je Kuba še nekoliko zaostrila vstopne pogoje in tako morajo vsi turisti prvih pet dni preživeti izolacijo v posebej izbranih hotelih, a glede na to, da se ti nahajajo večinoma ob morju, kar je tudi glavni cilj večine turistov, tudi ta ukrep ni tako drastičen, sploh za tiste turiste, ki prihajajo na Kubo v aranžmaju all-inclusive in bi tudi sicer ves dopust preživeli v enem izmed hotelov.

Vsem, ki poznate kubanski temperament, vam je verjetno jasno, da bi stroga prepoved fizične bližine pomenila nevarnost razčlovečenja najbolj srčnih ljudi na svetu, zato se je vlada raje odločila za uporabo maske povsod in brez izjem, kar so ljudje tudi sprejeli.

Za razliko od nekaterih drugih držav so na Kubi vse trgovine in celo cerkve ostale odprte, le način delovanja se je spremenil. V nekaterih manjših trgovinah so se odločili za prodajo na vhodu v trgovino in se tako izognili prepogostega razkuževanja tal in pulta, v nekaterih večjih trgovinah pa spuščajo v noter omejeno število strank. Tako v cerkvah kot v trgovinah pa je v veljavi omejitev števila ljudi glede na površino.

Tudi gostinska ponudba se je bila primorana spremeniti, saj so restavracije odprte le v občinah, kjer najmanj 14 dni ni bilo nobenega primera okužbe. Drugod pa je ponudba »to go«. In to na enostaven in inovativen način. Ob pici, ki jo dobiš v posodi za s seboj, si lahko brez težav privoščiš tudi pivo, če le imaš s seboj prazno plastenko ali kozarec, kamor ga natočijo. Vrhunec inovativnosti pa je bil mojito to go, kar me je tudi spodbudilo k naslovu potopisa po Kubi – GO TO CUBA TO GO.

Pandemiji navkljub je Kuba sprovedla dolgo načrtovane reforme

Kuba pa se je nekoliko spremenila tudi na drugih področjih. Z letom 2021 so po več desetletjih ukinili dvojno valuto in tako je v veljavi zgolj še kubanski peso (šp. peso cubano; CUP). Kuba je z razvojem turizma pred desetletji uvedla še eno valuto, in sicer kubanski konvertibilni peso (šp. peso convertible; CUC), ki je bila namenjena turistom za plačevanje v posebnih trgovinah, nastanitvah (tudi zasebnih), določenih restavracijah, prevozih in še kje. In če je bila dvojna valuta ob uvedbi še morda smiselna, se je njen smisel iz leta v leto izgubljal. Tudi prej so lahko turisti v menjalnici menjali CUC v CUP in obratno in z eno valuto kupovali v določenih trgovinah, z drugo pa predvsem v lokalnih trgovinah ter nekaterih restavracijah in kioskih. Ob tem je treba dodati, da vsakemu Kubancu pripada tudi določena količina prehrambnih in drugih izdelkov po skrajno subvencionirani ceni, s čimer so ohranili normalno preskrbo tudi po krizi, ki je nastala po razpadu največje trgovinske partnerice in podpornice – Sovjetske zveze. Na tem mestu je seveda vprašanje o višini plače nesmiselno, saj je ta sicer nizka, na drugi strani pa vsakemu Kubancu pripada stanovanje, poleg primerne količine hrane in življenjsko pomembnih potrebščin pa tudi določena količina elektrike po zelo subvencionirani ceni. A tudi pokojnine in plače v državnem sektorju so se z denarno reformo nekajkrat povišale, z njimi pa tudi cene nekaterih dobrin, ki niso nujno potrebne, kot so na primer tobačni izdelki. Cene osnovnih življenjskih potrebščin so ostale na enaki ravni, a višja kupna moč je presegla ponudbo in tako so spet zaživele trgovine z uvoženimi izdelki, kjer lahko plačujejo le s kreditnimi karticami. Tudi s telekomunikacijskega vidika se je Kuba v zadnjem letu precej razvila, saj ob prejšnjem obisku, novembra 2019, skoraj ni bilo mobilnega interneta, sedaj pa je Kuba precej dobro pokrita z omrežjem 4G, oddajniki za Wi-Fi pa so v vsaki vasi in tudi večina sobodajalcev ponuja Wi-Fi. Ta je na Kubi sicer plačljiv, a sistem omogoča nakup kartice za eno, dve ali pet ur, ki jo lahko uporabljamo po vsej Kubi in po končani uporabi zgolj prekinemo ter se s preostalimi minutami priključimo na naslednji Wi Fi točki. Poleg tega lahko kupimo tudi SIM-kartico, ki že vključuje določeno količino gigabajtov. A vrnimo se s tehnologije na Kubo in jo spoznajmo v časih, ko je vse drugače. Ob tem upam, da se boste ob prebiranju tega potopisa zgolj nasmehnili in se spomnili – da, res je nekoč obstajal covid-19, zaradi katerega se je svet skoraj popolnoma ustavil.

V primeru samostojnega potovanja po Kubi in bivanju pri domačinih (oziroma v casi particular, kar v prevodu pomeni zasebna hiša oziroma sobodajalstvo) je bila v mojem primeru izbira lokacije izjemno pomembna, saj so pravila izjemno stroga, za kršitelje pa predvidevajo izgon iz države in visoko denarno kazen. V primeru, da bi se po prihodu odločil za bivanje v »casi particular« v Havani, bi prvi teden preživel za štirimi stenami ali največ na dvorišču, zato sem za statičen začetek potovanja izbral majhno obmorsko vasico Playa Larga, kjer mi je lokalna epidemiološka služba dovolila samostojen odhod na plažo in sprehod v naravi, ne pa tudi obiska osrednjega dela vasi, trgovin ali restavracij. Po negativnem izvidu drugega PCR-testa, opravljenega pet dni po prihodu, pa je ostala obrazna maska edina omejitev, ki sem jo, enako kot Kubanci, moral nositi tudi na prostem oziroma tam, kjer so bili tudi drugi ljudje.

Playa Larga – ko ime pove vse

Playa Larga se nahaja na jugu province Matanzas v znamenitem Prašičjem zalivu, ki je del Mehiškega zaliva. Poleg neskončnih, tako kamnitih kot peščenih plaž, je Prašičji zaliv svetovno znan po neuspeli ameriški invaziji na Kubo. Leta 1961 je ameriška CIA izurila kakšnih 1.500 nasprotnikov kubanske revolucije, ki so leta 1959 z oblasti odnesli predsednika Batisto, ki so mu Kubanci zamerili predvsem to, da so bili na Kubi drugorazredni državljani, nekateri pa skoraj sužnji, ter da se je večina bogastva zlivala v tujino, predvsem v ZDA, medtem ko je večina ljudi živela brez zdravstva, izobraževanja in v zelo slabih pogojih ter za mizerno plačo garala pri tujih lastnikih. Revoluciji je kmalu sledila nacionalizacija industrije in kmetijstva, ki sta bila po večini v lasti podjetij iz ZDA, in prav izguba ameriškega vpliva ter lastnine na idiličnem karibskem otoku je botrovala odločitvi, da je ameriška CIA izurila prebegle podpornike prejšnjega režima, ki so zagotavljali, da Kubanci komaj čakajo vrnitev prejšnjih oblastnikov. A edini, ki se jim je tožilo po prejšnjem režimu, so bili redki premožneži, ki so ob nacionalizaciji izgubili svoje premoženje, velika večina prebivalstva pa je kubansko revolucijo podprla. Pričakovanja protirevolucionarjev in ZDA so bila zato popolnoma utopična in tako se je invazija v Prašičjem zalivu povsem izjalovila in kmalu so bili zajeti vsi napadalci, ki jih je Kuba v zameno za vojno odškodnino vrnila ZDA. Ob tem je zanimiva tudi izbira Prašičjega zaliva za invazijo, saj se nahaja na južni strani Kube. ZDA so vedele, da je Kuba pripravljena na morebiten neposredni napad s Floride na Havano oziroma severno obalo, ki je tako blizu juga Floride, da v jasnih nočeh opazijo svetlobo iz Miamija. Tako so se odločili napasti v Prašičjem zalivu, kjer so pričakovali topel sprejem lokalnega prebivalstva, ki bi se jim na poti do Havane pridružilo v izvedbi državnega udara.

A Kubanci so se složno uprli invaziji, kar je slikovito predstavljeno v muzeju Giron, ki se nahaja pol ure vožnje jugozahodno od Playe Large.

Po tem nekoliko daljšem zgodovinskem uvodu vas v naslednji številki vabim k raziskovanju Prašičjega zaliva oziroma več kot 4.000 km2 velikega področja Ciénaga de Zapata, največje izmed 14 občin v provinci Matanzas.