Cancun za pokušino

Veliko mesto se ponaša z več kot desetimi kilometri peščene obale, ob kateri se vrstijo razkošni hoteli. Cene v njih niso ravno prijazne popotniškim žepom, a k sreči je mogoče v mestnem središču najti mnogo cenejša prenočišča. V neposredni bližini glavne avtobusne postaje – ADO sem našel tudi enega izmed redkih HI hostlov v Mehiki – Mundo Joven, kar bi lahko prevedli v Svet mladih. Hostel v sodobni kockasti zgradbi mi je bil takoj všeč. Žal nisem imel rezervirane sobe, kar je v tem hostlu zelo priporočljivo! Tako sem si moral za prvo noč poiskati prenočišče v bližini. A v hostel sem se rad vrnil. Najprej na privlačno teraso, s katere se ponuja razgled na okoliške ulice. Terasa je videti kot košček karibske obale, saj jo krasijo palme, priročen bar in za povrh še jacuzzi, ob katerem lahko lenariš v visečih mrežah. Prenočišča so na voljo v privatnih sobah in nekaj večjih skupinskih. Vsaka izmed slednjih ima urejene svoje toaletne prostore. V pritličju k postanku vabi restavracija, kjer si lahko privoščiš zajtrk, pa tudi kosilo ali večerjo v obliki mehiških dobrot. In to po zelo zmernih cenah! Na recepciji govorijo tudi angleško, tako da se mi vsaj za začetek (še) ni bilo potrebno truditi s španščino. A slednje je priporočljivo, saj mnogi domačini ne govorijo angleško pa tudi prijaznejši so, če poznaš vsaj kakšno špansko besedo. 

V Cancunu sem ostal dlje, kot sem nameraval. Kljub temu, da je mesto na prvi pogled precej dolgočasno. A med kockastimi zgradbami in kaotičnimi ulicami, sem že prvi dan našel nekaj zanimivih predelov. Le nekaj sto metrov stran od hostla vsako jutro oživi manjša tržnica – Mercado 23. Vabijo stojnice polne slastnega tropskega sadja, naprodaj pa je seveda tudi vse drugo, kar bi utegnili potrebovati v kuhinji. Nekaj trgovinic v pokritem delu pa je dobro založenih z značilnimi mehiškimi spominki. Bolj vabljive so majhne restavracije, v katerih lahko že za evro ali dva (v mehiških pesih seveda) okušate katero izmed lokalnih dobrot. Za podobno ceno se je mogoče najesti tudi dober kilometer stran. V bližini glavne mestne avenije se nahaja ploščad, ki je namenjena prireditvam (Parque de las palapas), okoli nje pa se vrstijo majhne restavracije, katerim se zvečer pridružijo še stojnice s hrano. Nekakšna mehiška »Odprta kuhinja«, a po mnogo prijaznejših cenah, kot v Sloveniji. V Mehiki in drugod po latinskoameriških deželah je običajno prav hrana z uličnih restavracij najcenejša, a kljub temu zelo okusna in običajno neoporečna. Kar težko se je bilo odločiti med tortiljami z različnimi nadevi, najbolj pa so mi teknili škampi z avokadom. Tudi nekakšna polenta z mesom – tamales, ni bila slaba. Običajno jo zavijejo v bananin list in kuhajo na sopari. K vsaki jedi seveda sodi pekoča čili omaka. Za posladek pa so me najpogosteje prepričale nekakšne palačinke imenovane marquesitas. Naredijo jih iz podobne mase in na koncu zapečejo s posebnim pekačem ter zvijejo v nekakšen tulec, ki se hitro strdi. Originalne sladice so bile polnjene s sirom in karamelnim prelivom, danes pa so naprodaj še bolj sladke različice. Od nutele do različnih vrst marmelade in z dodatkom sadja, najraje banan.

 

Cene v restavracijah, namenjenih turistom, so opazno višje in so primerljive z evropskimi. Enako velja za trgovine, kjer so opazno cenejši le usnjeni izdelki. Največja izbira je na voljo v velikem nakupovalnem središču Plaza las Americas. Poleg trgovin vabijo tudi kinematografske dvorane in številne restavracije, kjer ponujajo specialitete iz vseh koncev sveta.

Cancun je prevelik, da bi ga bilo mogoče spoznavati peš. Izjema je le okolica glavne avtobusne postaje. K sreči je javni promet dobro organiziran, čeprav na prvi pogled zelo kaotičen. Po ulicah krožijo veliki avtobusi, ki za ceno okoli pol evra povezujejo prav vse mestne predele. Vozni red in potek avtobusnih prog je težko najti, zato je najbolje povprašati kar šoferja, kam je namenjen. Za lažjo orientacijo imajo avtobusi na vetrobranskem steklu napisane najbolj znane destinacije. Ena izmed bolj priljubljenih je hotelsko območje, ki se nahaja ob dolgi peščeni obali. Tja vozita avtobusa številka R-1 in R-2. Kljub obilici hotelov, je še vedno na voljo več zgledno urejenih javnih plaž. Vse po vrsti so brez sence, tako da pridejo zelo prav senčniki. Morje je običajno toplo, a precej valovito in ne najprijaznejše do kopalcev. No, nad valovi so toliko bolj navdušeni deskarji ... V tem delu mesta se vrstijo najdražje trgovine in restavracije, številni bari in klubi pa skrbijo za pestro nočno življenje.

 

Cancun je mogoče spoznavati tudi s pomočjo kombijev imenovanih colectivo, ki povezujejo različne mestne predele. Cena vožnje je podobna, njihova prednost pa je, da vozijo tudi v okoliške kraje. 

Med drugim colectivo povezuje mestno središče s pristaniščem Puerto Juarez. Iz pristanišča vsako uro odpelje hitra ladja na bližnji otok Isla Mujeres. Otok je že na prvi pogled precej prijaznejši od Cancuna. Na njem ni velikih hotelov, največji kraj pa predstavlja le nekaj ulic polnih restavracij in trgovin, vse skupaj pa obdajajo tropske plaže, okrancljane s palmami. Otok je idealen za krajše bivanje ali samo enodnevni izlet. Slednjih si je mogoče v okolici Cancuna privoščiti kar nekaj. Poleg plaž velja obiskati tudi notranjost polotoka Jukatan. Še posebej enkratne so polodprte podzemne jame, imenovane cenote, kjer se nahajajo jezera. Nekatere so urejene za turistični obisk. Ker do njih ni lahko priti, je najudobnejša možnost obisk s katero izmed turističnih agencij. Eno najbolj atraktivnih ponudb sem našel pri agenciji Experiencias Xscaret. Organizirajo ogled kar štirih jam in to na adrenalinski način! Spust v jame je namreč možen s pomočjo jeklenice – zipline. To seveda pomeni, da se spust konča s kopanjem v jezeru, tako da ne pozabite na kopalke! Voda je prijetno osvežujoča in kristalno čista, saj v okolici jam ni onesnaževalcev. Poleg tega pa vodiči skrbijo, da za obiskovalci ostanejo le stopinje. Najbolj mi je ostal v spominu spust v jamo, ki je skoraj v celoti zaprta. Do nje smo prišli po jeklenici, ki je speljana skozi majhno luknjo v stropu in pred nami se je odprl čarobni svet: v modro obarvano jezerce so s stropa segale dolge korenine dreves in zazdelo se mi je, da smo pristali na drugem planetu. Tudi v tem jezeru smo si privoščili plavanje. In za konec raziskovanja jamskega sveta smo se podali še na izlet s kajaki po bližnjem jezeru, ki je ujeto med prepadne stene nekdanje podzemne jame, ki se ji je udrl strop.