Kako strniti izkušnjo petletnega bivanja na Kitajskem? Misli mi pobegnejo v leto 2008, ko sem stala na letališču in se prevzeta s strahom poslavljala od domačih. Odhod v neznano, na drug konec sveta je bil poseben dogodek in že takrat sem slutila, da mi bo spremenil življenje. Sedaj, ko prebiram stare maile in prve misli o Kitajski, težko prepoznam osebo, ki jih je pisala.
Selitev na Kitajsko je bila po diplomi neizogibna, ne samo zaradi študija sinologije, kjer sem dobila prvi stik z jezikom in kulturo, temveč tudi zaradi vagabundske radovednosti po odkrivanju sveta, ki je tlela v meni že od otroštva. Ko sem v študentskih letih prvič odpotovala na Kitajsko, sem imela naivno prepričanje, da zaradi znanja osnovne »polomljene« kitajščine (mandarinščine) in osnovnega poznavanja kulture, ne bom imela velikih problemov, ko bom stopila iz letališča v Pekingu. Seveda je moja prazna samozavest izpuhtela v trenutku, ko sem stopila na železniško postajo. In takrat se je začelo, tako imenovan kulturni šok. Padla sem v paniko, vendar sem zaradi samega nagona po preživetju nekako uspela prispeti do univerze v mestu Tianjin, kjer sem preživela naslednje leto. Vsi dobro poznamo dejstvo, da te kulturni šok spremeni, vendar kar naredi, je veliko bolj kruto, ampak nujno potrebno – šok je realnost, ki te prebudi iz domače spečnosti. Je kot hladen tuš streznitve, kjer počasi uvidiš, kako je svet drugačen izven kokona majhne Slovenije. Pokaže ti, da je tvoj razum sposoben dojemati veliko več, kot si do takrat mislil, in marsikdaj te to lahko prestraši. Takrat se zalotiš na prelomni točki – ali boš pustil, da te premami strah, ali se boš prepustil, da ti spremeni pogled na svet.
Tekom petih let bivanja na Kitajskem sem imela priložnost spoznati veliko različnih sistemov kitajskega življenja. Skozi jezikovni in magistrski študij sem na lastni koži preizkusila, kako deluje kitajski šolski sistem. Prav tako sem naredila prve korake v resno službo in se začela učiti področja poslovnega sveta s kitajskimi posebnostmi. Spoznala sem ogromno ljudi ne samo iz Kitajske, temveč tudi iz mnogih drugih držav sveta, mnogi med njimi so postali zelo dobri prijatelji. Seznanila sem se s hitrim in ekstravagantnim življenjem v megamestu, kot tudi z revnejšim in preprostim življenjem na podeželju in vaseh. Poslušala sem zgodbe, ki so me puščale v nespečnosti, sprejemala in tolerirala, čeprav je bilo včasih še kako težko. Tako sem postopoma prevzela načelo, da ima vsaka zgodba več plati, da se za maskami smehljajev velikokrat skriva globlji kontekst. Dobri prijatelji iz Kitajske so mi velikokrat povedali, da moram stvari vedno gledati iz več vidikov, preden pridem do zaključka, pa če se zdijo še tako nenavadne. Mešanica teh izkušenj bo zagotovo vedno vplivala na moje nadaljnje odločitve ter me opominjala, da sem lahko boljši človek.
Hitrost razvoja Kitajske je neverjeten vendar pa med ljudmi še vedno velja prepričanje, da je Kitajska revna država. To že nekaj časa ne drži povsem. Na cestah velikih mest ne manjka Ferrarijev in novega sloja bogatašev, ne manjka restavracij iz celega sveta (razen iz Balkana) in ne nočnega življenja. Vendar ko je vse, kar zahteva mednarodni sodobni človek skoncentrirano v največjih kitajskih mestih, je zahod države tisti, ki nosi kruto realnost prevelikih ambicij kitajske komunistične partije. To se kaže v propadli naravi, pretiranem izkoriščanju naravnih virov, zadušljivem smogu, revnih kmetih in zapuščenih mestih. Kaže se v prikritem rasizmu do drugih etničnih skupin in cenzuriranju svobode govora. Slab šolski sistem in še vedno marsikje nenadzorovana rojstva otrok še bolj poglabljata že tako globok prepad med centri in ostalim delom države, kamor turisti ne zahajajo. Tekom potovanja po tako raznolikem delu sveta je težko zaznati nekatere ostanke tiste kitajske pristnosti, ki jo lahko prebiramo v knjigah. Medtem ko se riž, zelen čaj in kakšna pahljača najdejo skoraj povsod, pa se je kdaj dobro ustaviti na določenih mestih dlje časa, da lahko vidiš še kaj več. Šele takrat se bo iz skritih kotičkov velemest, ameriško-kitajskega življenjskega stila in moralnega propada družbe prikazala skrita esenca prave kitajske kulture. Tista, ki jo nosi s seboj star kitajski dedek, medtem ko v parku poglobljeno vadi Taiqi, ali pa skupina kitajskih ženic, ki plešejo in pojejo tradicionalne kitajske pesmi. Tam, kjer se revni kmetje zberejo pri igri kart ali Majinaga (kitajskega šaha).
Potovanje je tisti del življenja, ki nas spreminja, nas opozarja na srečo, ki jo imamo v življenju in na privilegiranost, ki smo jo deležni. Če si le dovolj odprt, te spremeni do te mere, da se po vrnitvi domov zalotiš, kako si s seboj nezavedno pripeljal tudi del "kitajskosti". Sedaj se ob jutrih zalotim piti toplo/vročo vodo, ne glede na letni čas, strmeti v modro nebo ob lepem vremenu ter po vsakem obroku spiti zeleni čaj. Nedelje se mi zdijo skoraj preveč tihe, na cestah se ne morem načuditi, kako so lahko tako prazne. Takrat se nasmehnem in si za trenutek pustim, da pogrešam vrvež in ljudi. Moja vagabundska narava hitro pomiri nemir, saj v sebi dobro vem, da me nekje čaka že nova dogodivščina. Kaj pa tebe?
