Grčija – 1. del

Dobri dve uri vožnje severno od Aten, na terasi jugozahodnega pobočja gore Parnas, ležijo Delfi, eden izmed najbolj znanih antičnih krajev Grčije, ki je del svetovne dediščine UNESCA. Danes so Delfi tako moderno mesto kot arheološko najdišče, za stare Grke pa je predstavljal popek (omphalos) sveta. Mitologija namreč pravi, da je vrhovni bog Zeus z obeh koncev sveta poslal dva orla, katerih poti sta se prekrižali ravno nad Delfi in s tem je bila določena lokacija popka sveta. Nekdaj mogočno svetišče boga Apolona je danes kup ruševin in kar precej domišljije je potrebno, da si predstavljamo izgled le-tega v času največjega razcveta. Arheološko najdišče se deli še na tri dele in sicer na Sveti predel, ki je lokacija Apolonovega svetišča oz. starodavnega preročišča (oraklja), Kastalijski izvir in svetišče Atene Pronaje. Za ogled nekdanjega svetišča in muzeja, ki se nahaja takoj zraven, je treba plačati vstopnino, vendar pa imamo imetniki PRESS kartice vstop zastonj. 

 

Prvo svetišče na tem mestu je bilo posvečeno boginji materi Gei in bogu Pozejdonu. Gein sin, božanski varuh Piton, ki je ščitil popek sveta in je poosebljal temne sile podzemlja, je domoval v razpoki v zemlji in komuniciral s svetom s pomočjo Pitijske svečenice. Kasneje je Pitona ubil bog Apolon, ki naj bi prišel z otoka Krete v podobi delfina (iz tega tudi izvira ime Delfi) in od takrat naprej so bili Delfi svetišče boga Apolona. Delfi so bili znani že prebivalcem Miken okoli leta 1400 pred našim štetjem, vrhunec pa so doživeli v 6. stoletju pred našim štetjem, ko je preročišče imelo velik vpliv na staro Grčijo, saj so se sem prišli posvetovat o številnih zadevah, tudi kar se tiče bojev ali ustanavljanja kolonij. Kasneje je svetišče postalo preveč povezano z nekaterimi grškimi mestnimi državami in je zato izgubilo na ugledu in moči. Z Makedonci in Rimljani je postala njihova vloga nepomembna z dajanjem nasvetov glede potovanj, denarja in zakona. V 4. stoletju našega štetja z zatonom poganstva so tako Delfi postali nepotrebni, čemur je sledil propad. Na ruševinah je bila ustanovljena vasica Kastri. Šele po ponovni najdbi ruševin konec 17. stoletja in po preselitvi prebivalcev, ki so na teh ruševinah živeli, so se izkopavanja lahko začela.

 

Podobno kot v antičnih časih, se ogled svetišča začne z vzpenjanjem po ovinkasti poti, imenovani sveta pot. Obdana je s podstavki nekdaj mogočnih kipov, ki so se skozi zgodovino izgubili ter številnimi zakladnicami (tako imenovane, ker so vsebovale darove za boga Apolona), ki so jih postavile grške mestne države kot obeležja svojih vojaških zmag ter v zahvalo svetišču za nasvete, za katere so verjeli, da so prispevali k zmagam v teh bitkah. Pot vodi do templja boga Apolona. Večina zakladnic je ostankov zlate dobe svetišča iz 6. stoletja pred našim štetjem. Najbolj mogočna je, v prvih letih 20. stoletja, rekonstruirana zakladnica mesta Atene, ki je bila postavljena po Bitki na Maratonskem polju, ko so Atene premagale številčnejše Perzijce leta 490 pred našim štetjem. Nad templjem najdemo gledališče, ki je nekdaj lahko sprejelo do 5000 gledalcev in od koder se ponuja prekrasen razgled ter še višji stadion, ki velja za najboljše ohranjenega v vsej Grčiji, kjer so se vsaka štiri leta odvijale Pitijine igre, ki so prednik današnjih Olimpijskih iger.

 

Že na podlagi lokacije na gorski terasi obdani z mogočnimi vrhovi in čudovitim razgledom je preprosto razumeti, zakaj so stari Grki imeli Delfe za center sveta. Vsekakor pa je bilo potrebno nekaj več kot sama lokacija in občasen potres, da se je potrdila božanskost tega kraja. To je bilo potrjeno z razpoko v zemlji iz katere so izhajali plini, ki so na nek način omamljali ljudi. Nad razpoko je bil zgrajen tempelj boga Apolona, znotraj katerega se je nahajalo notranje svetišče ali aditon, kjer je nad razpoko sedela Apolonova svečenica Pitija, ter omamljena od hlapov, domnevno po Apolonovem navdihu, izrekala prerokbe ljudem, ki so prišli po nasvete. Njeno govorjenje so potem duhovniki interpretirali v elegantnih heksametrih. Prerokbe delfskega preročišča so bile pogosto pravilne, vendar pa na splošno velja prepričanje, da ne toliko zaradi Pitijinega govoričenja kot pa zaradi dobre obveščenosti duhovnikov o svetovnih dogodkih takratnega časa, ki so njeno nerazumno momljanje interpretirali. Od Apolonovega templja so danes ohranjeni samo temelji iz 4. stoletja pred našim štetjem, ter 6 rekonstruiranih stebrov, ki vsaj bežno dajejo predstavo o nekdaj mogočnem templju, ki je dominiral svetišče. O sami razpoki v zemlji, na podlagi katere se je sploh razvilo preročišče v Delfih pa danes ni več ne duha ne sluha. Vendar pa to ne pomeni, da ni nikoli obstajala. Najverjetneje se je s časom zaprla.

 

Sami Delfi pa nudijo še kaj več kot ruševine svetišča boga Apolona. V bližini se nahaja muzej, ki se s svojimi eksponati lahko kosa z Muzejem Akropola v Atenah, kar je odraz nekdanjega bogastva preročišča. V vrelcu nimfe Kastalije so se obiskovalci preročišča morali očistiti v vodi, preden so orakelj vprašali za nasvet. Približno 800 metrov od svetišča pa se nahaja tempelj Atene Pronaje (varuhinje templja), ki je znan po zgradbi, imenovani tholos iz 4. stoletja našega štetja, za katero se točno ne ve čemu je služila. Okrogla zgradba s tremi rekonstruiranimi stebri iz leta 1938 je najpopularnejši motiv v Delfih za fotografiranje.

 

Ker so Delfi samo 2 uri vožnje od Aten, se jih da obiskati v okviru organiziranega enodnevnega izleta iz grške prestolnice. Seveda pa se jih da raziskati tudi na lastno pest, z najetim avtomobilom ali javnim prevozom. Za vse, ki želijo ostati več časa na tem področju, ki je zaščiteno kot območje izjemne naravne lepote, kjer ni nekih industrijskih objektov, razen cest in tradicionalne arhitekture, pa so na voljo številni hoteli v bližnjem modernem kraju Delfi, od koder je moč do arheološkega najdišča celo priti peš. Druga možnost pa je, da popotniki kot svojo bazo izberejo kraj Arahova, ki je 10 kilometrov oddaljena od Delfov in zaradi svoje lokacije 1000 metrov nad morjem, velja za zimsko-športno središče Grčije. Obdana z gorami, ki v celotni Grčiji še najbolj spominjajo na naš alpski svet, je Arahova slikovito gorsko mestece z ozkimi in strmimi ulicami, ki se, obdane s starimi kamnitimi hiškami, vzpenjajo po pobočju gore Parnas.