Potepanje po Kitajski – 2. del

 

Naj vas na novo posodobljeni Lonely Planet, internetne strani, taksisti, ki želijo obrati turiste in niti avtobusni prevozniki, ne zavedejo tako, kot so naju.

 

Z glavne avtobusne postaje v Guilinu, ki je le 5 minut hoda oddaljena od železniške postaje, pelje avtobus večkrat na dan direktno v vas Xing Ping, se ne ustavlja, niti ni treba prestopati v mestu Yangshuo, kot so naju sprva hoteli »nahecati« domačini. Pot traja okoli dve uri. Vas, katere gore so na bankovcu za 20 juanov in ima cca 3000 prebivalcev, v petnajstih minutah prehodiš po dolgem in počez. Xing Ping je star skoraj 600 let in leži ob reki Li. 

 

Želja, da bi videli kitajsko podeželje, se nama je uresničila po jutranjem sprehodu in zajtrku. Pri gospe, kjer sva jedli najboljše dumplinge (cmočke) in je poleg treh jedi na meniju nudila tudi najem kolesa, sva sklenili kupčijo meseca in za 100 juanov (13 EUR) za 4 ure najeli njenega sina in dve kolesi. Kolesarjenje med polji, pojanje kokoši pred kolesom, prečkanje reke z ladjico, obisk skritega budističnega samostana vklesanega v živo skalo in vodič s plezalnim telesom, na katerem sva pasli oči, so nama dali še toliko moči in samozavesti, da sva popoldne sami odšli na pohod čez goro v ribiško vasico. 

 

 

Pohod, ki naj bi trajal 2 uri, sva zaradi lastnih percepcij, da bi srečali tigra ali kačo, skrajšali na manj kot uro. Tako opevana vas ni imela ponuditi ničesar drugega, kot zanimive izkušnje s starejšim domačinom, ki je na sredi najinega pohoda nenadoma skočil iz grmovja, naju prestrašil in v najinih glavah že sprožil plan B – načrt za čim hitrejši pobeg! Vse, kar je želel, je bila le nadležna promocija vožnje z raftom. Rafti, ki naj bi bili izdelani iz bambusovih debel so bili že modernizirani, saj so naravno dno tega znamenitega plovila nadomestile plastične cevi. Ime so ohranili le zaradi promocije. 

 

Po hitrem pregledu vasi sva najinemu nadležnemu spremljevalcu končno podlegli. Barantanje za ceno je na Kitajskem obvezno in tudi tu je bilo pomembno orodje, da sva se lahko vrnili v vas Xing Ping. Po raznih nasvetih, ki sva se jih večinoma vestno držali, se za storitev vedno plača, ko je zadeva opravljena. V primeru te vožnje pa je bilo drugače. Starček nas je, ko sva se vkrcali na bambusov plastik fantastik raft, odrinil od obale, brez da bi prižgal motor. Sredi reke je od naju zahteval denar, kar je bilo zelo čudno. Tok reke nas je počasi odnašal mi pa smo se na raftu prerekali o denarju. Popustili sva in mu plačali. Zvita lisica naju je s pomočjo palice pripeljal ponovno do kopnega in nas privezal. Od začudenja, kaj se dogaja, sva opazili, da motor ne prižge. Sledil je bojni posvet in tuhtanje kaj narediti, saj nama je ostalo le še 40 juanov do hostla, kar je bilo premalo, da bi plačale komu drugemu za vožnjo do najine vasi. Motor je končno poskočil in vžgal. Odpeljali smo se proti toku na sever. 

 

 

Poštenost ni bila ravno vrlina tega starejšega gospoda, saj naju je namenoma odložil na nasprotni strani brega najine nastanitve in ne tam, kjer smo se dogovorili. Na srečo sva bili par ur prej tam z najinim novim kolesarskim prijateljem, zato nisva imeli večjih težav pri prečkanju reke z ladjico. Je bila pa cena vozovnice tokrat seveda dražja, saj z nama ni bilo domačina.

 

V vasi sva ostali dva dni, kar je bilo popolnoma dovolj časa za obisk tržnice, lokalnih znamenitosti, pohodništva, vožnje z raftom iz bambusa in kolesom. Tretji dan zjutraj sva odšli in doživeli razsvetljenje prijaznega receptorja hostla This Old Place, da nama ni potrebno potovati štiri ure do Guilina in v vmesen času prestopati s taksija na avtobus. 

 

Na najinem seznamu sva odkljukali kitajsko podeželje in komaj čakali, da prideva v največje kitajsko mesto po številu prebivalcev, v Šanghaj. Še par ur vožnje z nočnim vlakom in že sva bili tam. Vožnja iz Pekinga do Gulina naju je izučila, zato sva nato na poti iz Guilina do Šanghaja spodnji postelji zamenjali za srednji in tako osrečili starejša Kitajca, ki sta se nama celo pot nasmihala in zahvaljevala.

 

 

Prihod z glavne Šanghajske železniške postaje do Captain hostla je minil, kot bi mignil. V kolikor odhajaš v Šanghaj in iščeš dokaj ugodno nočitev, čiste in prostorne sobe, ti toplo priporočam hostel. Nahaja se nekaj minut hoje od glavnega dogajanja na Bundu in 10 minut hoje do nakupovalne ulice East Naning Rd.

 

Velemesto leži na južnem bregu delte reke Jangce, približno 40 km je oddaljeno od izliva v Južnokitajsko morje. Reka Huangpu središče velemesta deli na dva dela, na četrt Pudong, kjer je moderno poslovno središče z najvišjimi nebotičniki v Aziji, in stari del Pixi, na drugem bregu reke, kjer je tudi četrt Waitan, znana tudi kot Bund (beseda v angleščini pomeni nabrežje na blatnem bregu), ki je bila poslovno, trgovsko in družabno središče mesta v kolonialnem obdobju. Obalni predel je pozidan s približno 50 stavbami različnih evropskih arhitekturnih stilov (neogotika, barok, neoromantika, klasicizem, neorenesansa ...), zato ga imenujejo kar kitajski Wall Street.

 

V upravni delitvi Kitajske ima Šanghaj hkrati status mestne občine in province, podobno kot še tri velemesta na Kitajskem. Zahodnjaki Šanghaj imenujejo tudi Pariz vzhoda ali kraljica Orienta. Zaradi vsega omenjenega ni čudno, da naju je mesto tako očaralo! 

 

 

Podnevi in ponoči se odvijata dve popolnoma različni zgodbi, a na koncu obiskovalcu sestavita celotno podobo tega po videzu že rahlo evropskega velemesta. Milijonsko mesto nikoli ne spi, igra svetlobe ponoči in igra senc stolpnic podnevi. Prvi vtisi so bili fantastični! Mesto naju je tako prevzelo, da sva tegobo z denarjem, ki nama ga bankomati tudi v 48. poskusu niso želeli dati, kaj hitro pozabili. Naslednji dan sva imeli več sreče in po nekaj telefonskih razgovorih  s slovenskimi predstavniki najinih bank končno prišli do denarja. Pričelo se je zapravljanje na raznih črnih marketih, kupovanje ponaredkov in daril za domače. Prav tako sva si podrobno ogledali mesto kar s HopOn HopOff avtobusom – priporočava, v kolikor imaš bolj malo časa za raziskovanje. 

 

Vsak dan je bil uspešno zaključen šele po zasluženem pivu na Bundu. Najin mir so vsakodnevno kalili kitajski turisti z nenehnim slikanjem in skupnim poziranjem. Pijeva pivo in se brigava zase, oni pa spredaj, zadaj od strani slikajo sebe na 1/8 slike in naju v ozadju na preostali del. V treh tednih sva prvi račun prejeli ravno v Šanghaju, ko sva v lokalni trgovini kupovali pivo. 

 

 

Upava, da sva vam vsaj malo pričarali vzdušje mogočne Kitajske. Morda se pa tudi sami podate v tiste konce?