Popotnik planinec Sašo

 

Da me pozna ravno veliko število Slovencev, ne bo držalo. Ne pojavljam se v medijih, na socialnem omrežju sem precej aktiven le kot administrator planinske skupine in pobudnik planinskih izletov.

Prvo daljše potovanje je bilo, ko sem takoj po srednji šoli v času osamosvojitvene vojne odšel v nemški Bremen, kjer je takrat stanoval stric. Tam sem bil šest tednov, saj nisem vedel, ali bo vojna kmalu končana ali ne in sem bil pripravljen celo ostati v Nemčiji, tako kot je to storil moj stric v času svoje mladosti. V Bremnu se je veliko zanimivega dogajalo, stric mi je kupil mesečno vozovnico za tramvaj in sem se tako prevozil z vsemi linijami od prve do zadnje postaje. Že takrat sem namreč rad raziskoval nepoznano, pa tudi, če kaj ni bilo turistično zanimivo. Ostale mestne predele, kamor ne pelje tramvaj, pa sem obiskal s kolesom.

Veliko potovanj se mi je vtisnilo v spomin. Od Jemna, Amerike do Maroka. Na tem mestu bi izpostavil Maroko. Prvič sem šel v državo z drugačno kulturo (arabsko oz. islamsko) in pred odhodom sem že nestrpno odšteval dneve. Bilo je fantastično, že ob pristanku na letališču v Marakešu, ko smo konec decembra prileteli iz beneških -3 na 21 stopinj, nam je dvignilo razpoloženje, potem pa so bila praktično vsak dan pričakovanja glede novih dogodivščin. Marakeš se mi je kot mesto izjemno vtisnilo, večerno vzdušje na glavnem trgu Jemaa El Fna v Marakešu se ne da opisati z besedami, predstave s kačami, dobrodošlice z metinim čajem vsepovsod, njihova hrana (kuskus, tajine, harira), naj pa posebej poudarim stojnico št. 70, kjer se toči odlični marakeški čaj, ki se mu po domače reče kar marakeški afrodiziak. Maročani so tudi izredni trgovci, dejansko kar nadležni, imajo pa posamezni prodajalci tudi svoja pravila. Trgovci te pošiljajo iz ene v drugo trgovino, medtem ko najemniki večernih štantov na trgu Jemaa El Fna konkurirajo med sabo in imajo točno določeno, do katere črte smejo nagovarjati mimoidoče. Enkrat je nekdo prestopil navidezno črto in prišlo je do pretepa z najemnikom sosednjega štanta, vendar so se k sreči strasti hitro umirile. Poudaril bi še jahanje kamel na robu puščave, vzpon na dvatisočaka v Antiatlasu (to je pogorje južneje od Haut Atlasa, kjer leži najvišji vrh Jbel Toubkal) po neoznačeni poti in hipijevsko ter vedno vetrovno Essaouiro.

Šlo je za predlog prijatelja Vika. Namen pa je bil seveda videti prestolnico Sano, ki izgleda kot da bi se čas tam pred 100 leti ustavil, narediti treking v gorah in občutiti, kaj to pomeni, da je pripadnost plemenu pomembnejša od vsega drugega; ter tisto, kar je najbolj vleklo: eksotični otok Sokotra. Stara Sana je izjemno lepa, ljudje so prijazni, ko si tam, se ne čuti, da so na drugem koncu države. Tudi plemena, ki niso naklonjena tujcem in so povezana s tamkajšnjo podružnico Al Kaide so prijazna. Ugrabitve pa se dogajajo tudi v Sani. Otok Sokotra pa je res tako izjemen, kot le malokateri na svetu. Tam je veliko endemičnih živalskih in rastlinskih vrst, še posebej sta poznana stekleničasto drevo in zmajevo drevo. Na otoku imaš peščene plaže, pa tudi veliko kamnitih, suhe soteske občasnih vodotokov, ter predele tekočih vod z gorskimi jezerci. Pokrajina v središču Sokotre je precej gorata. Na otoku imaš res občutek, kot da si na koncu sveta: turistična infrastruktura je izjemno slabo razvita in tujci ne morejo uporabljati mobilnih telefonov. Dejansko gre res za robinzonski otok in če si tega želiš in odmisliš kakršno koli udobje, potem te ne more razočarati. Naj še dodam, da v več delih Jemna žal trenutno divja vojna; na Sokotri pa je mir. Ne vem ali je vzpostavljena direktna letalska povezava z Združenimi Arabskimi Emirati, saj so letalske povezave s Sano trenutno ukinjene.

Potovanje. Spet je šlo za predlog prijatelja, ki je bil navdušen predvsem nad ameriškimi in kanadskimi narodnimi parki. Na koncu ravno ta prijatelj ni mogel z nami, saj je dobil že četrtega otroka in so družinske obveznosti pretehtale. Smo šli trije drugi, dogovarjali pa smo se vsi skupaj. Nekaj dni smo bili v New Yorku, nato smo najeli avto in naredili krog čez Providence, Plymouth, Boston, nekaj narodnih parkov, med katerimi se mi je najbolj vtisnil v spomin Hopewell Rocks v kanadski provinci New Brunswick. To je mesto, kjer je najvišja razlika med plimo in oseko na svetu. Nadaljevali smo v Quebec, Montreal, Toronto, Niagaro, ter se vrnili v ZDA, kjer smo obiskali še Washington in Philladelpio.

Razmišljal sem po končani srednji šoli in tudi sedaj, ko sem bil brezposeln, vendar se to ni nikoli uresničilo in tudi, vsaj zaenkrat, ne kaže na to.

 

V hostlih sem spal v (večjih) evropskih mestih. Drugje po Evropi smo dostikrat prenočevali v kampih; v Ameriki in Kanadi večinoma v nižjerazrednih obcestnih motelih; v arabskem svetu pa so tudi hoteli cenovno relativno ugodni.

Skupino je sicer ustanovil prijatelj Peter januarja 2010, jaz sem se prve ture udeležil oktobra 2010. Videl je, da hribe obvladam, prav tako izpeljavo izletov in da sem realen – nato mi je dal administratorske pravice konec decembra istega leta. V skupini smo vseskozi imeli dogodke: v veliki večini planinske pohode, organizirali pa smo tudi kopanja v toplicah, sankanje, pa vsako leto imamo tradicionalno tudi druženje ob kuhanem vinu. Število je sprva počasi raslo, šele oktobra 2011 je doseglo število 100, poleti 2012 je doseglo število 300, januarja 2014 pa 1000, dobri 2 leti kasneje nas je preko 8200. Najprej so bili večinoma eventi, nato se je skupini razvila v smislu fotoalbumov kot poročil s planinskih tur članov skupine in drugih zanimivih in pomembnih objav, povezanimi s hribi in pohodništvom. Dandanes je predvsem ob vikendih kar veliko število objav povezanimi z vzponi na vrhove in do planinskih postojank. 

Prednosti so, da lahko hitro izvemo koristne informacije v zvezi z želeno destinacijo; slabost pa mogoče v tem, da nekateri jemljejo Facebook preveč za zabavo in občasno pišejo nepreverjena dejstva. Nasploh je ena od slabosti Facebooka, da ga mnogi jemljejo preveč kot zabavo in zato včasih telefonski klic nekoga, ki ga poznaš in veš, da bo dal zanesljiv odgovor, pomeni veliko več, kot pa deset komentarjev na objavo na Facebooku.

Želim obiskati Irsko, Škotsko, Skandinavijo, Gruzijo, Armenijo, Uzbekistan, Kirgizijo in Alžirijo. Ampak to so le želje. Zaradi brezposelnosti na kakšno daljše potovanje vsaj v bližnji prihodnosti ne bom šel; seveda pa se lahko situacija hitro obrne.