Bil je čudoviti novembrski večer, ko sem se v družbi novih prijateljev odločili za obisk obale, ki je bila le minuto stran. Najprej smo skočili v trgovino in si kupili plastenko soka, nakar smo uživali v prečudovitem večeru ob morju, poslušanju valov in šumenju vetra. Poskušali smo se maksimalno sprostiti in misli predati morju.
Vse je bilo super do trenutka, ko se je Sophie odločila, da se bomo igrali igro »rdeči stol«. Torej, kdor se znajde na stolu, mu lahko ostali zastavijo kakršno koli vprašanje. Za dve prisotni osebi je bilo to očitno preveč in odpravila sta se v temno novembrsko noč. Ostali smo le trije. Tega večera ne moram pozabiti, saj se je od takrat v meni nekaj spremenilo, premaknilo.
Kmalu je izpraševanje preraslo v pravo resno debato. Tema pogovora je bilo prijateljstvo. Remy, s katerim še vedno ohranjava stike, je povedal, da nikoli ni imel nobenih prijateljev in da so se vedno norčevali iz njega. S podobno zgodbo je na plan prišla tudi prijateljica iz Nemčije, ki so ji kasneje solze prekrile obraz. Nisem vedel, kaj reči, saj sem bil zmeden in počutil sem se krivega. Le zakaj nismo ostali tam, kjer bi lahko bil jaz samo jaz in nihče drug. Ampak vse to se je zgodilo z namenom.
Ta noč mi ni in ni šla iz glave. Spomnil sem se prvega večera, ko sva z Remyjem ob ognju na plaži padla v pogovor do tretje ure zjutraj. Takrat sem začutil, da bo to večno prijateljstvo. Vendar motila me je moja neiskrenost. Odločil sem se, da mu povem resnico. Bil sem zelo živčen, saj nisem vedel, kako bo resnico sprejel. Morda se ne bi smel obremenjevati, saj sem ga poznal le nekaj dni, a v sebi sem čutil potrebo po iskrenosti. Tako je napočil čas resnice in deležen sem bil pozitivnega odziva. Remy je resnico sprejel in me spodbudil k temu, da sem to, kar sem. Ni potrebe po igranju, pomembna je odkritost, ki jo pravi prijatelji vedno začutijo in pozitivno sprejmejo.
Tega trenutka nikoli ne bom pozabil, saj me je spodbudil, da sprejmem samega sebe v celoti. Opazil sem, da tako ali tako življenje in moja energija, ki jo oddajam, privablja prave ljudi. Tiste, ki me sprejmejo takšnega, kot sem in me imajo radi z vsemi napakami. Vsi ostali so nepomembni. Tako sem se odločil spoštovati samega sebe, verjeti svoji podobi in biti iskren. Le kaj vse me še čaka na moji poti, za katero upam, da se nikoli ne konča?
Pa ti? Si iskren samemu sebi in okolici? Sprejmeš samega sebe, takšnega kot si in si upaš pogledati v ogledalo? Naj ti pogled za trenutek obstane na tvojem odsevu. Če si ne moreš iskreno reči »Rad te imam!«, je zagotovo čas za spremembe. Mogoče je čas za potovanje?
