Tokrat bova pa najlepše gore Evrope obiskala na bolj lagoden način. Moji poškodbi kolena in Jasmininim bolečinam v križu bi najbolj prijala nekajdnevna krožna tura s spanjem v udobnih hostlih. A obrnilo se je čisto drugače! Splet razkrije dejstvo, da je severozahod Italije ena redkih belih lis, kar zadeva hostle in tako Pedratsches spet zapuščava s težkima nahrbtnikoma.
Zavarovana plezalna pot je k sreči lahka, saj sva zmogla pod vrhom dobršen del skoraj preteči. Ponoči je v višinah snežilo, sedaj pa se led topi in čez stometrske navpične stene letijo drobci ledenih sveč in kamenje. A avgustovski dan je prelep in hoja po grebenu znanega Sass dla Crusca je čisti užitek. Seveda, ko pa sva nahrbtnika pustila na škrbini! Bo pa sestop toliko bolj boleč! Visoka planota Fanes je čudovita, a moje koleno se nad dodatno težo precej pritožuje. V bližini jezerc sta dve koči in tam res ne moreva postaviti šotora. Čez Passo di Limo se napotiva na sosednjo planoto, na Veliki Fanes, tam pa na odmaknjenem pašniku najdeva idealen prostor za šotorjenje. Sva pač v naravnem parku in se je treba malo skriti!
Ponoči pa spet klasična, znana zgodba s pašnikov. Hrup živali okrog šotora, bojazen, da se bodo zapletle v vrvice in naju pomendrale. Večkrat grem ven in jih preganjam s palicami, a zaleže le za kratek čas. Kot da spiva na najbolj slastni travi tega sveta! In tudi zadnji prizor je klasičen. Ko grem iz šotora, se nekaj metrov stran čez pol obzorja riše ogromna silhueta bika. Saj veste, žival, ki se ne meni za kričanje, palice in kamenje. In tako tudi meni ni do boja, le upanje ostaja v srcu …
.jpg)
Naslednji dan je vreme slabo, a Jasmina me opogumi, da se skušava čez visoki greben Monte Ciavala prebiti v dolino Travenanzes in nato še čez eno sedlo na prelaz Falzarego. Pod grebenom že rahlo sneži, a vsaj pot je dobro označena. Vrh Monte Ciavala je v snegu kar malo zahteven, a razveseli naju prehod čez greben. Nekaj strmega skalovja in skrotja, potem pa dolga melišča! Kakšen balzam za moje koleno! Malo dežuje, malo izza Tofane sije sonce in brez težav se spustiva za 1000 metrov. Potem pa po slikoviti dolini spet 400 metrov gor in na drugi strani dol. Utrujena sva in pot na Falzarego se kljub čudoviti pokrajini prav vleče. Tam pa kljub množicam nimajo niti restavracije. Prav, pa še tri kilometre in nekaj vzpona na sosednji prelaz Valparola. Do tam me je ves tek že zapustil, a krepka juha se vseeno prileže.
.jpg)
Komaj slabi dve uri dneva sta še ostali, a Jasmina dobro ve, da v bližini cestnega prelaza ne bom hotel spati. »Greva še malo proti jutrišnjemu cilju, saj je vmes polno planin,« predlagam. In se tisti »še malo« sprevrže v dobro uro in pol hoje, najprej malo dol, pa spet kakih 200 metrov višine gor. Šele tam, na prelepem grebenu pod Settsassom, so planine. Ugnezdiva se v opuščeno leseno kočo, vhod pa zastaviva s težkimi, polomljenimi vrati.
Tretji dan se začne božansko. Jasmina si privošči malo poležavanja, mene pa že navsezgodaj spomni, da so sončni vzhodi med najlepšimi motivi za fotografe. In res zlezem iz tople spalke in grem gor na greben. Ledeniki kraljice Marmolade že žarijo v jutranjem soncu, potem slepeča luč obsije njene številne podanike, slednjič sem je deležen tudi jaz, majhen človeček sredi tega širnega gorskega sveta. Zajtrk na tako lepem kraju potem seveda kar nekaj časa traja, nazadnje pa se zamudim še z iskanjem avtomobilskega ključa. Lump mi je pobegnil in se skril pod skalo, prav po naključju ga najdem.
.jpg)
Col di Lana je gora nenavadnih, blagih oblik. Kljub skoraj 2500 metrske višine zaradi svoje vulkanske sestave nima na sebi nič dolomitskega. Slovi pa tudi po žalostni usodi iz I. svetovne vojne. Na njenih grebenih je umrlo na tisoče ljudi in, kot na še toliko drugih mestih v Alpah, za pičel oziroma nikakršen učinek. Vojna se je odločala drugje. Vzpon po severnem grebenu ni čisto enostaven, je pa pot, ki gre ves čas po strelskih jarkih in položajih, dobro zavarovana. Razgled z vrha pa je eden najlepših v Dolomitih! Kot na razstavi so okrog in okrog nanizane najvišje in najlepše gore tega gorstva. Žal se morava vračati po isti poti, saj morava zvečer priti k avtu v Val Badio.
.jpg)
Prečnica pod Settsassom je lepa, a se vleče. Pripelje naju na planoto Pralongia, ki je, presenetljivo, tudi poleti pravi cirkus. Pohodniki, kolesarji, družine z dojenčki, kolesarji z dojenčki v prikolicah, družine s psi, pohodniki s psi v nahrbtnikih … Nešteto kombinacij. Midva pa s hriba na hrib, od restavracije do restavracije. Ves čas proti severu. Na Piz d'Ille se seveda odrečeva žičnici, saj je v dolino le še dobra ura in pol hoje. No, pa potem še ob reki dol do avta kakšna ura. Bosta Jasminin križ in moje koleno že še to zdržala! In sta. Pa tudi naslednji dan, ko sva se odpeljala na novo izhodišče in naredila še eno gorsko turo.
Vid Pogačnik
.jpg)
