Tridnevno potepanje po Sloveniji

Med malico na parkirišču sva se odločila, da se odpeljeva do Brežic in tam poiščeva kraj, kjer bova lahko postavila šotor. Če ne bi imela želje kampirati, je bil najin plan B, da prenočiva v enem izmed dveh youth hostlov, ki se nahajata v Krškem in Brežicah.

Ko sva tik pred sočnim zahodom odkrila popoln kotiček za postavitev šotora ob gozdnem robu in sosednjem polju, sva postavila svoj bivak in se odpravila spat. Seveda ni dovoljeno kampirati izven kamping območij, ampak midva se tega nisva držala, kar naju je kasneje kaznovalo. Ni minila niti ura, ko sva slišala na bližnji poljski cesti zvoke avtomobila. V strahu, da bi naju odkrili in prijavili, saj sva zelo pozno ugotovila, da sva se nahajala blizu meje in bi se stvari lahko zapletle, sva zadržala dih. Ko se je hrup polegel in naju je zajel val oddiha, se je zgodilo še večje presenečanje. Očitno sva preslišala, kako je avtomobil zapeljal na najino travnato jaso in vklopil prej ugasnjene luči tako, da so bile usmerjene direktno v najin šotor. Če naju je bilo prej strah, sva se zdaj že tresla. V paniki sva se odločila, da bova stopila ven in se opravičila ter spakirala. A preden sva uspela kaj narediti, je vozilo odpeljalo. Zunaj šotora je bilo kot prej, nikjer žive duše. Kljub temu sva se oblekla nazaj v vsakodnevna oblačila in pospravila šotor ter pripravila svojega kovinskega konjička za odhod. Zaradi neprijetne izkušnje ta proces odhoda ni trajal več kot minuto. Preden sva se zavedela, kaj se je zgodilo, in preden naju je prijem adrenalina spustil, sva se že vozila mimo Kostanjevice na Krki.

Od utrujenosti sva se odločila prespati v katerem koli drugem nastanitvenem obratu. Po dolgi vožnji in več neuspelih poskusih sva na robu moči vsa zaspana le prišla do nastanitve, kjer so nama odprli vrata ob treh ponoči.

Po težki noči …

Naslednji dan je bil namenjen raziskovanju Dolenjske in okolice. Prvi postanek sva naredila v bližnji avtomehanični delavnici, saj sva imela težave s svojim vozilom. Na srečo ni bilo nič resnega, kar bi ogrozilo najino potovanje. Tako sva se odpravila naprej in se ustavila pri skritem biseru slovenske pokrajine, to je Hudičev turn. Ta posebna arhitektura stoji v majhni vasi Soteska in je trenutno še nepoznana, turistom skrita izjemna kulturna znamenitost, vredna ogleda.

Kot bi mignil sva že bila v prestolnici Suhe krajine, v Žužemberku. Kraj slovi po svojem mogočnem gradu. Med ogledom trdnjave, ki je bolj odprtega tipa, naju je vročina tako zdelala, da sva se odločila okopati v mrzli reki Krki, ki se vije po lehnjakovih pragovih pod gradom. Sledil je šok za telo, saj je bila voda izjemno hladna. Po reki sva ne preplavala, ampak prehodila pot do slikovitega slapišča in se na njem tudi fotografirala.

Kljub temu pa to ni bila najina glavna destinacija dneva. Že od vsega začetka sva imela v načrtu obiskati Kočevje z njegovim starim mestnim jedrom in bližnje Kočevsko oziroma Rudniško jezero. Po že drugi vodni sprostitvi v istem dnevu sva se odpravila do grada Snežnik, z vmesnim postankom v kraju, kjer sta doma obrtništvo in suha roba. Za ogledom bogate in pisane Ribnice ter grada pod Snežnikom naju je pot vodila dalje po gozdni cesti skozi znane snežniške gozdove do Ilirske Bistrice. Ta vožnja je bila nekaj posebnega. Zaradi makadamske ceste sva vozila počasi in skozi mogočne krošnje dreves pragozdov snežniškega pogorja občudovala sončni zahod.

Obetaven začetek in bridek konec

Po svoji prvi uspešni noči, preživeti pod zvezdami, sva se zgodaj zjutraj naslednjega dne odpravila na pot proti slovenski obali. Prva na današnjem spisku je bila slikovita cerkvica sv. Trojice v Hrastovljah z ohranjenim obzidjem, v kateri se nahaja najbolj znana slovenska freska Mrtvaški ples.

Ob prispetju v Portorož sva se osvežila v morju s pozdravom meduz. Po srečanju s to privlačno živalsko vrsto in kosilom v Kopru sva se vrnila v zaledje Primorske. Na poti sva ugotovila, da ima Slovensko primorje veliko število ugodnih youth hostlov v vseh obmorskih krajih. Popoldanski čas sva potrošila za obisk mogočnih lipicancev najstarejše še vedno delujoče konjušnice. Ta se nahaja na slovenskem Krasu, ki ga sva v celoti prevozila istega dne.

Ko sva prispela do Goriških brd in se ustavila ob cesti, da bi ujela v objektiv s soncem obsijane vinograde, naju je doletela nova nezgoda, ki je še kako okrnila najino avanturo. Najin avtomobil je bil na robu tega, da odpove. Ob pomoči domačinov sva se uspela pripeljati do prenočišča. Tam so nama izjemno prijazni in ustrežljivi lastniki pomagali in naslednji dan poklicali znanca, ki je našel težavo in nama povedal to, česar sva se najbolj bala. Najine poti je bilo konec. Ni minilo niti pol ure, ko je pred najinimi očmi stala avtovleka z najinim avtomobilom na hrbtu. Nepozabno poletno potepanje se je v trenutku razblinilo in naju pustilo ravnodušna. Doma sva bila že za pozno kosilo. Vendar sva oba vedela, da naju to ne bo ustavilo in nama vzelo volje, tako da bova v bližnji prihodnosti potovanje po Sloveniji nadaljevala.