Najboljši trekingi na svetu – 3. del

Potep po Teheranu

V Iranu nismo vsak dan, zato smo si ga ogledali tudi turistično. Sledil je ogled glavnega mesta, Teherana. Ta ni moje najljubše glavno mesto, je pa zanimiv na svoj način. S prijateljico sva se odločili, da si na hitro sami pogledava bližnjo sosesko, kjer smo prespali. Opravlja službo v Iraku in je že bila seznanjena s kulturo Bližnjega vzhoda ter nošenjem rut in primerne obleke, tudi ko temperatura znaša 40 stopinj, kot je to navadno v Teheranu.
Obiskali smo palačo Golestan, ki je eden najstarejših kompleksov v mestu, pa razgledni stolp Milad, poznan tudi kot najvišji stolp Irana, ter stolp Azadi v središču mesta. Sledilo je kosilo v tradicionalni restavraciji, kjer smo se posedli na preproge, jedli pa predvsem z rokami. Poskusili smo jed abgušt (imenovano tudi dizi), to je enoločnica, pripravljena iz jagnjetine, čičerike, belega fižola, čebule, krompirja in paradižnika. Poleg postrežejo perzijski kruh.

Zakaj pa smo pravzaprav prišli tokrat v Iran? Da osvojimo enega najlažje dostopnih svetovnih pettisočakov, imenovanega Damavand. Nahaja se ob južnem vznožju gorovja Elburs, ki je poznano tudi pod imenoma Alborz in Elborz.

Osvajanje Damavanda, najvišjega vrha Irana

Do vznožja vulkana Damavand smo se iz glavnega mesta pripeljali z malo manjšim avtobusom, naprej pa smo pot nadaljevali s štirikolesniki. Kar visoko so nas pripeljali, do skoraj 3.000 metrov nadmorske višine. Tu je bilo naše prenočišče za to noč.

Prva naloga naših teles je bila, da se aklimatizirajo na višino. Navadno je nekje okoli 2.800 metrov že možno čutiti manjše posledice višinske bolezni, tako da se je pri kakšnem izmed nas že pokazal manjši glavobol.

Kar enajst veselih pohodnikov nas je bilo; po kosilu smo malo počivali, nato pa imeli aklimatizacijski pohod do nekje 3.500 metrov nadmorske višine, kjer smo za debelo uro posedeli ter se malo spoznavali, si pripovedovali zgodbice ter se nasmejali.

Po obsežnejši večerji, za katero sta poskrbela dva izmed vodičev, smo se odpravili spat. In to kar vsi v en prostor, da nas ne bi zeblo. V bistvu je bila »spalnica« poleg kuhinje, na tla pa smo položili debelejše spalne podloge ter svoje spalne vreče, spali pa smo oblečeni in pokriti s kapami.

Naslednje jutro je sledil vzpon na višino 4.200 metrov, kjer naj bi prespali dve noči. Pot navzgor je bila zelo počasna hoja, saj se le tako izogneš višinski bolezni. Ko smo prispeli do koče, kjer naj bi prespali, smo težke nahrbtnike pustili v sobi, mi pa smo se ponovno aklimatizirali ter se vzpeli še kakšnih sto ali dvesto metrov višje. Tu smo spet posedeli za slabo uro, nato smo se vrnili nazaj v svojo kočo. Popoldan smo po večini že čutili močnejše glavobole, ki kljub protibolečinskim tabletam niso ponehali. Po večerji smo se vsi že kar pošteno utrujeni in zaradi višinske bolezni izmučeni odpravili spat. Vsakega posebej od nas pa je pestila druga vrsta težav. Fantje v sobi poleg nas so imeli svoje težave in punce svoje. Na srečo sem spala kot ubita, saj sem se odpravila spat takoj po večerji in spala vse do jutra.

Naslednje jutro je bilo krasno. Bil je mrzel dan, a sonce je sijalo in nebo je bilo brez oblačka. Ta dan je bil aklimatizacijski dan v celoti. Spali smo malo dlje, težke nahrbtnike smo pustili v sobah, po zajtrku pa smo s seboj vzeli le približno dva do tri litre tekočine ter kakšno čokoladno tablico in se zelo počasi namenili v hrib. Današnji cilj je bil nadmorska višina 4.800 metrov, ob tem pa seveda tudi fotografiranje, občudovanje iranske narave daleč naokoli, ledeni slap na poti in še kaj. Dan je bil res čudovit in Iran kot država ima vsekakor veliko sončnih dni.

Kar je zanimivega v državi, je to, da moraš prav povsod kot ženska nositi ruto na glavi in biti pokrit z oblekami od vratu do pet. Edino, kar lahko pokažeš, so prsti na nogi ter roki. Tu na gori, ko smo enkrat prestopili nadmorsko višino 3.000 metrov, pa nošenje rute ni bilo več obvezno, sicer pa si moral imeti na glavi kapo zaradi mraza, a ko smo z ostalimi Iranci sedeli skupaj ob zajtrku, kosilu ali večerji, je bilo povsem normalno, da ženske nismo nosile ne rute ne kape. V glavnem mestu Teheranu je bilo nošenje naglavne rute obvezno tudi v restavracijah. Tako da smo ženske v visokogorju vendarle imele vsaj nekaj svobode.

Pa da se vrnem nazaj na aklimatizacijski dan do višine 4.800 metrov. Popoldan smo se vrnili nazaj v kočo, kjer je pri meni najprej sledilo spanje do večerje (enako sem naredila tudi dan poprej, saj me je višinska bolezen skupaj z groznimi glavoboli izčrpavala), nato pa večerja in priprave na dan D. Dan, ko bo treba zbrati prav vse svoje moči in se povzpeti visoko, na 5.671 metrov visoki in izredno strmi vulkan. Dan, ko se bo treba vzpeti še dodatnih 1.471 metrov višje ter se nato vrniti nazaj na 4.200 metrov v našo kočo.

Zmagovalni dan na gori

Ob petih zjutraj naslednji dan smo se namenili proti svojemu cilju. Hodili smo v popolni tišini, eden za drugim, zelo počasi. Vodiča sta vodila tempo, in če smo se prehitro zagnali v hrib, sta nas pravočasno ustavila. Pa tudi kaj kmalu smo ugotovili, da nas je višina začela zdelovati in da tudi nimamo kaj veliko moči za hitro hojo. Za fotografijo med vzponom je poskrbel kar naš glavni vodič, saj je nas preveč zeblo in preveč energije smo potrebovali za vzpon; vsak uspešni vzpon za dodatnih sto metrov je pomenil, da smo težje hodili in postajali bolj utrujeni. Višje ko smo hodili, bolj si slišal vzdihe muke sem ter tja.

A prišli smo zato, da se povzpnemo prav na vrh, tako da smo imeli vsi to v mislih in le volja in zbranost sta nas pripeljali na višino 5.200 metrov, kjer je sledil krajši postanek z malico, potem pa spet naprej. V četici eden za drugim, do vrha. In vsak posameznik s svojimi manjšimi težavami smo se nekako po domače rečeno »privlekli« na vrh. Kakšno veselje. Na našo veliko srečo je bil dan krasen in popolnoma brez oblačka. Prvič stati tako visoko pa je bil res poseben občutek. Na vrhu pozabiš, da na zadnji malici nisi mogel jesti, ker ti je bilo malce slabo. Da imaš glavobol, si tudi že skorajda pozabil. Ledenik na vrhu vulkana Damavand je tudi nekaj posebnega, saj so to zadnji ledeniki, ki so še ostali in počasi, počasi izginjajo.

Kljub temu da je bilo veselje na vrhu nepopisno, pa žal višina in mraz terjata svoj davek. Na takšni višini se namreč ni priporočljivo dolgoročno zadrževati, saj glavoboli minejo kmalu zatem, ko se spustiš nazaj v dolino. In po pravici povedano, kaj dosti ta dan nismo jedli. Malo zaradi nervoze, ali nam bo uspelo priti do vrha ali ne, malo pa tudi zaradi višinske bolezni niti nisi toliko lačen. Tudi ob zajtrku smo ta dan bili povečini tiho.

Tako smo ob spustu čutili veselje in zadovoljstvo, da smo osvojili vrh in smo se z nasmeški podali navzdol. A potrebne je bilo kar nekaj previdnosti, saj gre za izredno strm vulkan, ki je za povrh vsega zadnjih 1.500 metrov tudi zaledenel. Prav tako se je pooblačilo, nastala je megla, začel je pihati veter, nato pa je prišel še sneg. Padci niso bili redki, in ko smo prispeli nazaj do koče na višini 4.200 metrov, smo bili res veseli, da smo lahko spet jedli juho in na splošno imeli apetit, slabosti pa niti nismo več čutili. Naslednji dan je sledila še dobra ura spusta do naše prve koče na višini 3.000 metrov, kosilo, nato pa najprej naglavne rute nazaj na glavo in nato spust s štirikolesniki na višino 1.000 metrov, kjer nas je čakal naš avtobus, da nas je odpeljal nazaj v Teheran. Res željni prhe smo se zapodili v svoje hotelske sobe in mislim, da smo bili pod tušem kar kakšno uro.

Večerja v bližnji restavraciji je bila večerja zmagovalcev. Vseh nas, ki smo prišli tako daleč, da bi osvojili enega izmed svetovnih pettisočakov, in vseh nas, ki nam je ta podvig tudi uspel.