Pokrajina je ohranila svoj šarm, ki sega daleč v zgodovino kolonialnega obdobja. Vožnja je bila dokaj dolga, vendar na luksuznem avtobusu zelo udobna. Po avtocesti iz KL smo hitro prispeli do vznožja te planote, nakar je sledila dolga pot po strmi, ozki, vijugasti cesti. Obdani z neokrnjeno naravo smo se počasi dvigali proti vrhu. Vozili smo se mimo domačinov, ki še vedno živijo po starih običajih. Eden izmed osnovnih zaslužkov je prodaja sadja ob cesti. Po nekaj kilometrih so se nam začeli odpirati hribi, pokriti s čajnimi grmički. Nepozabno, ko se ti pogled razlije med nasadi zelenega čaja, ki te kot magnet privablja k sebi. Še nekaj ovinkov in prispeli smo do mesta Tanah Rata. Hostel z majhno preprosto sobico in kopalnico, se je nahajal le nekaj metrov od avtobusne postaje. Hitro sva se nastanila, se odpravila v bližnjo kitajsko restavracijo, nato pa na triurni potep po teh čudovitih krajih. Vreme je bilo slabo in pripravljalo se je na dež. Seveda je to nekaj čisto običajnega za te kraje, zato je priporočljivo imeti dežni plašč, ki te vsaj malo zaščiti pred mokroto. V družbi petih turistov in vodičke smo se z majhnim kombijem podali v raziskovanje. Začeli smo z velikim cvetličnim vrtom in se sprehodili med številnimi rožami ter kaktusi. Sledila je farma metuljev, kjer smo si ogledalu še veliko drugih plazilcev in živali, kot so kače, kuščarji, želve, kobilice … Zmagale so kače. Zavite okoli vej so se sončile pod umetno svetlobo. Ravno smo naleteli na čas čiščenja akvarijev. Z velikim strahom smo na dovolj veliki razdalji opazovali, kako rutinsko čistijo njihov domek, medtem ko one nemoteno počivajo. Tu pa tam jim kakšna tudi pobegne, vendar jo kaj hitro z dolgo palico ulovijo in pospravijo nazaj. So zelo hitre, ko se z glavo pomikajo proti zraku in nemirno vijugajo sem ter tja. Nič kaj prijetno srečanje s tem majhnim bitjem, ki v marsikom vzbudi strah. Zgodilo se je, da se je ravno v tem času ena kača izmuznila iz akvarija in nas na smrt prestrašila, ko se je v veliki naglici sukala mimo naših nog. Nastala je panika, nato pa velik smeh skrbnikov.
Sledila je vožnja do tovarne čajev. Ozke vijugaste ceste med nasadi čaja ti dajejo občutek, da si nekje v pravljici, kjer lepote narave ne poznajo meja. Zelo očarljivo in nepozabno. Občutki, ki se ti zasidrajo v spomin in ne pustijo času, da jih izbriše. Zaradi slabega vremena in pomanjkanju časa ni bilo priložnosti, da bi se lahko sprehodila med grmički čaja, kar pa je spet en razlog za vrnitev v te kraje. Prednost je imeti nekoga, ki te lahko popelje po stranskih poteh, ki niso znane turistom. Žal tokrat to ni bilo izvedljivo, vendar je nastalo kar nekaj kvalitetnih slik.
Po mirni noči sva v zgodnjih jutranjih urah, ko so večinoma še vsi spali, nadaljevala štiriurno pot proti otoku Penang. Najpomembnejše turistično središče z velikim številom templjev, mošej in bogato zgodovino. Državico Penang sestavlja otok in najmanjši del malezijskega polotoka. Otok in celinski del povezuje most Penang Bridge, ki je eden najdaljših v Aziji, saj je dolg kar 13, 5 km. Glavno mesto Penanga je Georgetown, kjer se prepleta tradicionalno z modernim in je raj za nakupovanje tradicionalnih stvari. Ker je bila avtobusna postaja na čisto drugi strani otoka, nama ni preostalo drugega, kot da sva se s taksijem peljala proti hostlu. Youth Hostel Naza se nahaja čisto ob morju v mestu Tanjung Bungah in je vreden posebne pohvale. Velika soba z udobnim ležiščem naju je prijetno presenetila. Jedilnica poleg bazena s pogledom na morje in velika sprejemna soba z udobnimi zofami, ki je bila namenjena za oddih in deskanje po internetu. Vse to le za 20 € na noč. Hostel je član mednarodne verige mladinskih prenočišč in pohvalno zastopa načela tega združenja. Ker je bilo pred nama še polovica dneva, sva ga izkoristila za ogled mesta Georgetown. V mesto sva se za majhen denar odpravila kar z mestnim avtobusom. Odločila sva se za ogled mesta na malo drugačen način. Najela sva starejšega gospoda, ki naju je na starodaven način popeljal skozi mesto z rikšo, vozilom z dvema kolesoma za prevoz ljudi, ki ga poganja človek. Sediš na sprednjem delu rikše, pri čemer voznik sedi za teboj in goni z veliko silo. Lastnik rikše je bil zelo vesel in je kar poskočil, ko sva mu nakazala, da ga želiva najeti. To je star način prevažanja, ki se ga ljudje ne poslužujejo več. Moderna tehnika jih je popolnoma izpodrinila. Edini, ki se še odločijo za takšen prevoz, so turisti. Nekaterim pa je to še vedno edini zaslužek in osnovna stvar za preživetje. Vsak na svoj način se trudi privabiti turiste in jih popeljati skozi to starodavno mesto. Pogled na šibko telo, ki pod težo turista poganja kolo, ni prav nič prijeten. Prijazen gospod naju je popeljal na najbolj znamenite točke tega mesta. Prav zanimivo ga je bilo poslušati, kako je v svoji angleščini pripovedoval o zgodovini tega mesta. Ujel nas je dež, vendar nič za to. V strahu, da bi mu pobegnila, naju je hitro skril pod zložljivo strehico. Seveda je bila le kratka nevihta in hitro se je spet pokazalo sonce. Spotoma smo se ustavili v informativno-turistični točki, kjer sva si uredila turo po otoku za naslednji dan. Šofer naju je počakal kar zunaj pred vrati in skrbno brisal svojo rikšo. Nadaljevali smo proti ribiški vasi in se skupaj sprehodili med lesenimi hišicami. Vas je bila zgrajena iz čistega lesa in dvignjena na dolgih kolih nad morsko gladino. Zapeljali smo se do indijskega templja, polnega barv in majhnih pisanih kipcev. Pred vstopom v sveti prostor so nama na čelo narisali rdečo piko, ki označuje tretje oko. Pot nas je peljala tudi skozi kitajsko četrt, polno trgovinic z vsemi mogočimi izdelki. Po dolgem pozibavanju po teh zanimivih ulicah smo se pripeljali pred veliko tržnico, kjer je kar 300 trgovcev ponujalo svoje specialitete. Zopet ena potrditev, da je Malezija raj za prigrizek in da je ulična hrana tu povzdignjena na raven umetnosti. Po obilnem obroku sva si za posladek privoščila velik krožnik eksotičnega sadja v vseh mogočih barvah. Dan se je začel prelivati v večer in čas je bil, da se odpraviva proti hostlu na zaslužen počitek.
Naslednji dan pa naju je pred hostlom že čakal siv majhen gospod, ki sva ga spoznala dan prej v turistični agenciji. S starim vozilom brez klime z razliko ostalih prevoznih sredstev, smo se podali raziskovat otok. Že po nekaj kilometrih se je izkazalo, da je gospod zelo prijeten. Uživa v svojem delu in na simpatičen način prikaže turistom tamkajšnje življenje. Odločili smo se za daljši krog po otoku s postanki na zanimivih lokacijah. Iz Tanjung Bungha smo se po obalni cesti peljali mimo znanih plaž Batu Ferringhi. Treba je priznati, da otok ne slavi po lepih plažah, ki bi se lahko primerjale s sosednjo hrvaško obalo. Ima pa seveda druge prednosti, ki jih je vredno pogledati. Peščene plaže, polne turistov, nas niso prepričale, zato smo pot nadaljevali do ribiške vasice tik ob nacionalnem parku Penang. Krajši postanek in ogled ribiškega življenja v družbi starega Malezijca je bil prav zanimiv. V pričakovanju plime smo si ogledali pristanišče neštetih ladjic, ki jih bo le - ta ponesla na odprto morje. Opazili smo lenega legvana, kako se je pred soncem skrival med skalami in iskal hrano. Z željo, da jih vidimo še več, smo se potihoma, kot da nam je nekdo za petami, tihotapili ob robu obale in iskali plazilce. Žal jih nismo našli, smo pa naleteli na ribiča, ki je pripravljal vabo za rake. V vabo okrogle oblike je zatikal glave perutnine, nato pa vse skupaj vrgel v vodo. Dodaten zaslužek ali večerja, ki bo nasitila lačne otroke ribiča. V pričakovanju plime so je množica ribičev hladila pod velikim ventilatorjem bližnjega lokala in skupaj strmela v televizor, medtem ko jih je nekaj po obilnem zajtrku počivalo kar v visečih mrežah. Pot smo nadaljevali proti notranjosti otoka. Oddaljili smo se od obale, se popeljali mimo nacionalnega parka Penang in se počasi začeli vzpenjati po vijugasti cesti. Naš naslednji postanek je bil Tropical Fruit Farm, kjer sva si ogledala nasade azijskega sadja. Tam gojijo vse vrste sadja, ki so značilne za Azijo. V spremstvu izkušenega sadjarja sva se sprehodila med tropskimi drevesi in izvedela veliko novosti. V vstopnino je bil vključen tudi hladen sadni bife. Sveže narezano sadje kričečih barv je omamilo najine oči in krožniki so bili kaj hitro polni sladkega sadja, ki se je kar topilo v ustih. Še sok sveže stisnjenega sadja in dalje po strmi cesti med nasadi duriana. Smrdeče sadje dobrega okusa. Vonj tega sadeža je tako moteč, da je prepovedan v vseh objektih. Pred vsakim hotelom in nakupovalnim centrom je zagotovo opaziti znak, ki prepoveduje vstop s tem sadežem. Vozili smo se med temi drevesi in opazovali vrvice, ki so visele z vej. Gospod nama je razložil, da so te vrvice namenjene za lovljenje zrelega duriana. Duriani z glavo navzdol visijo proti tlom in ko dozorijo, z velike višine padejo na tla. Seveda lupina poči in sadež ni več uporaben za prodajo. Torej, še preden dozorijo, jih z vrvicami privežejo na veje dreves, ki jih kasneje zadržijo v zraku in preprečijo, da bi padli na tla. Med potjo smo se ustavili ob cestni tržnici, kjer nama je gospod razkril še nekaj dodatnih skrivnosti in učinkov tamkajšnjih zdravil. Pokazal nama je sadež, iz katerega izdelujejo zelo zdravilno mazilo, namenjeno poškodbam, odrgninam, vrezninam in drugim kožnim izpuščajem. Pečka tega sadeža je obdana z rdečo luknjasto plastjo, ki je osnova za to zdravilo. Le - to pomočijo v posebno tekočino, kjer odda svoje zdravilne moči. Pot smo nadaljevali proti velikemu templju Kek Lok Si, ki je največji in najbolj čaščen budistični tempelj v Maleziji. Sedemnadstropna pagoda, stavba v budističnem okolju, namenjena za verske obrede, se imenuje po tajskem kralju Rami VII, ki je postavil njen temeljni kamen. Pagoda se imenuje tudi Pagoda 10000 Bud. Prav tam sem si kupila tri majhne Bude, ki ponosno sedijo na mojem televizorju in me ščitijo pred slabim in zlom. Še kratka vožnja proti hostlu in dobro kosilo.
V času močnega sonca in velike vročine se ljudje skrijejo v svoje domove. Zelo težko je najti primerno mesto, kjer bi se lahko najedel, vendar nama je z veliko vztrajnostjo uspelo. Prišla sva do majhne restavracije, ki pa ni bila prav nič podobna restavraciji. Velika kuhinja, odprta za vse in nekaj majhnih poškodovanih mizic znotraj velikih stanovanjskih blokov, je dajala vtis domačnosti. Na enem izmed stolov je sedel močan črnec s pleteno čepico na glavi. Uprt proti staremu televizorju, kjer je bilo komaj kaj videti, je čakal goste. Ker druge izbire ni bilo, sva se usedla k mizi. Imela sva občutek, kot da sva pri njem doma. Simpatično je prikorakal do mize in naju povprašal po naročilu. Nekoliko skeptična, kaj nama bo pripravil, sva kaj hitro ugotovila, da sva se zmotila. Z vso profesionalnostjo nama je pripravil slastno kosilo.
Po nekaj urah počitka sva se odločila za kratek sprehod po plaži poleg najinega hotela. Naletela sva na majhno skupino fantov, ki so na mivki igrali odbojko, na nekaj ljudi, ki so namakali noge v toplem morju, na rakce, ki so se skrivali po luknjicah in na nekaj zaljubljenih parov, ki so uživali ob sončnem zahodu. Ob prijetnem sprehodu sva nabrala nekaj zanimivih školjk, ki sva jih kasneje očistila in prinesla domov. V lovu za školjkami naju je kmalu ujela tema. Blatnih nog sva se izmuznila mimo recepcije proti sobi. Če bi naju videli, bi bili zagotovo nejevoljni.
Naslednji dan sva si rezervirala za ogled in sprehod po nacionalnem parku Penang. Razložili so nama, da se v notranjost parka lahko podava sama in da ne potrebujeva vodiča. Pomembno je, da se ob vstopu v park registriraš in točno poveš, kam si namenjen. V primeru, da se ti kaj zgodi in da se pravočasno ne vrneš, te gredo iskat. Na voljo imaš dve poti. Odločila sva se za daljšo, ki te skozi gosto džunglo popelje do lepih peščenih plaž. Če imaš srečo, lahko vidiš celo želvice. Prvih nekaj metrov sva se še sprehajala ob obali, nakar sva ostro zavila na desno in se začela dvigati po pragozdu. Na poti sva srečala le tri ljudi, torej sva bila bolj kot ne sama med visokimi drevesi. Velika količina vlage se je poznala na najinih oblačilih in žeja je bila neizmerna. Mimo neštetih potočkov in preko mostičkov se je pot vila skozi gosti pragozd. Po enournem spuščanju in dviganju sva prispela na cilj. Dolga peščena plaža z dolgim pomolom naju je prevzela. Sezula sva se in se bosih nog sprehajala po plaži. Nežni valovi so božali najina stopala in brisali odtise, ki sva jih puščala za seboj. Prepustila sva se zvokom morja in se počasi bližala dolgemu pomolu. Zagledala sva mladega fanta, ki je mirno počival na verandi. Vprašala sva ga, kje si je mogoče ogledati mlade želvice. Sladko se nama je nasmehnil in dvignil pokrov velikega črnega zaboja, kjer je plavalo nešteto želvic, starih komaj en dan. Nemirno so plavale druga preko druge in se nežno zaletavale v steno zaboja. Povedal nama je, da imava veliko srečo, saj jih bo naslednji dan spustil nazaj v morje. Tako jim pomagajo, da preživijo prvih nekaj dni, ko so v največji nevarnosti. Torej lep spomin, na katerega sva zelo ponosna. Čas je bil, da se počasi vrneva, saj se je nad nama začel kotaliti velik črn oblak in ni bilo dvoma, da bo deževalo. In res, ko sva se po isti poti vračala nazaj, sva zaslišala kaplje dežja, ki so udarjale po listih dreves. Še sreča, da je gozd tako gost, da naju kaplje niso dosegle. Počasi sva se vračala, nakar sva naletela na nekaj zelo neprijetnega. Majhna kača nama je prečkala pot in naju do kosti prestrašila. Seveda se naju je tudi sama prestrašila in se hitro skrila. Sledil je nekajminutni molk, ki se je čez čas prelevil v smeh. Smejala sva se najini reakciji, ki vam je ne bom opisovala, lahko pa si jo predstavljajte na svoj način. To pa ni bilo edino srečanje, ki sva ga imela. Nekaj metrov naprej sva slučajno zagledala majhnega legvana, ki se je počasi dvigal po deblu drevesa. Tiho kot miške sva ga opazovala. Čez čas, ko naju je opazil, se je počasi začel umikati iz vidnega polja. Štiriurno potikanje po džungli naju je krepko utrudilo in spraznilo najine zaloge energije. Z avtobusom sva se vrnila proti hostlu in si privoščila slastno kosilo. Ob zvokih močnega dežja sva preostanek dneva preživela kar v hotelski sobi.
V zgodnjih jutranjih urah, ko se sončni žarki še niso prebudili, sva se s taksijem odpravila proti letališču. Zaradi zgodnje ure sva taksistu plačala kar dvojno ceno. Malo sva bila presenečena, vendar nama ni preostalo drugega. Letela sva nazaj proti KL, od koder sva se želela spustiti do pomembnega zgodovinskega mesta Melaka. Preprosta ribiška vasica, kjer je bilo v času evropske kolonizacije zelo pomembno ladijsko pristanišče, odprto za mednarodno trgovino in dostopno v vseh letnih časih. Njenega pomena so se zavedali Portugalci , ki so v 16. stol. zavzeli to mesto. Nizozemci so jo zavzeli leta 1641 in jo v času Napoleona predali Angležem. Angleži pa so nato v Melaki ostali vse do osamosvojitve Malezije. Prav zaradi močnega vpliva Evropejcev je Melaka veliko bolj podobna evropskemu mestu kot pa azijskemu.
Žal sva prvi avtobus proti Melaki zamudila, na naslednjega pa bi morala čakati kar tri ure. Sprijaznila sva se, da nama enodnevni izlet do tega prečudovitega mesta ni usojen, zato sva se odločila, da v nasprotju s Portugalci zasedeva mesto Kuala Lumpur. Pred nama sta bila še dva dneva, ki sva jih morala zapolniti z znamenitostmi tega velikega mesta. Dokaj novo mesto z veliko betona, malo zelenja in velikim številom Evropejcev. Odločila sva za ogled vodnega parka v Kuala Lumpur City Centru. Kraj, ki te popelje v svet morskih živali. Medtem ko mimo tebe navihano švigajo majhni Nemoti, ti nad glavo plavajo morski psi, z leve strani te preseneti gromozanski morski list, v desnem spodnjem kotu pa te pozdravi velika želva s svojim neprebojnim oklepom. Ste vedeli, da je najstarejši fosil morskega konjička bil najden prav v slovenskem morju?
Najino potovanje se je počasi zaključevalo. Še nekaj majhnih nakupov in podvigov v velikih nakupovalnih centrih, zadnja večerja pri Kitajcih in vožnja proti letališču. Bessie naju je pobrala pred hostlom in skupaj smo se odpravili proti letališču. Polna lepih vtisov te prekrasne dežele in s kančkom žalosti sva se poslovila od Bessie, nato pa se podala na dolgo potovanje proti mrzli Sloveniji, kjer je sneg že pobelil hribe.
