Ko misli odpotujejo – 1.del

In kaj naj človek naredi v takem primeru? Meni  zadostuje, da se udobno zleknem v naslanjač ter z mislimi odpotujem. Kam? Na lepše, seveda. Tokrat, na primer, za malo več kot  leto nazaj. Kdo potrebuje časovne stroje, ko pa imamo spomine, zapiske ter fotografije.  V misli se mi prikrade trenutek, ko  sem bil izredno vesel človek. Bilo je v Namibiji in ravnokar so mi z južnoafriške ambasade sporočili, da je moj zahtevek za vizo odobren.

Namibija? Južna Afrika? Viza?

Pa začnimo na začetku. Že več kot leto je odkar smo se jaz in moja prijatelja Pere in Peter vrnili s popotovanja. Trije računalničarji s službami, za katere geografske meje niso obstajale. En dan v Londonu, naslednji v Tokiju, v sredo si napoten v Milano, postanek v Rimu in takoj za tem za San Franciso. Ker smo še vedno le ljudje iz mesa in krvi, smo se tako nekega dne odločili, da bomo mi nekam napotili službo in se podali v svet brez nje.  O čem pa naj pripovedujem zgodbe vnukom? O tem kakšne so razlike med hotelskimi posteljami v  New Yorku in Bostonu? Ne, hvala. 

Tako se je utrnila enostavna ideja – odklopimo se od vsakodnevnega zrenja v računalniški ekran in se odpravimo tja, kjer je računalnik še vedno bolj izjema, kot pravilo. Pojdimo v Afriko. Ker smo imeli poln »kufer« letal pa smo se odločili oditi na pot z avtom. »Malo dalje bo trajalo«, smo si mislili, a ko ni več službe je naenkrat časa veliko več.  Ideja o popotovanju z avtomobilom nas je čisto navdušila, saj je na poti do tja (pa je čisto vseeno katero pot ubereš) še ogromno zanimivosti, kjer je postanek neizbežen. Nato pa Afrika sama, s toliko razlogi za obisk, da sploh ne vem kje naj začnem.

Priprave

Slej kot prej nam je postalo jasno, da potrebujemo pomoč. Obrnili smo se na opremljevalca vozil za posebne namene Foley Specialist Vehicles, ki ima svojo »izpostavo« tudi v Zambiji. Po začetnem pogovoru je sledilo izjemno olajšanje. Lastnika delavnice, v kateri smo se oglasili, sta bila že večkrat sama v Afriki, opremila sta že ogromno vozil in nam ponudila obilico informacij iz prve roke. Bili smo si enotni, da jima zaupamo in si opremimo naš »bodoči« avto v tej delavnici.

Po nasvetih iz raznih virov smo se odločili tudi za avto, in sicer za Land Roverja.  A ne katerega-koli, ampak model Defender 300 TDI, ki ne vsebuje elektronskih komponent. To naj bi bilo izjemnega pomena, če gre kaj narobe v Afriki sami. Po cestah sveta še vedno vozi okoli 70 odstotkov vseh kdaj koli proizvedenih Defenderjv, od tega veliko v Afriki. Tako naj ne bi bilo težko najti mehanikov in rezervnih delov. Ker modela 300 TDI ne izdelujejo več, smo se odločili za 10 let starega, katerega motor so nam v mehanični delavnici obnovili, avto v celoti servisirali in nam pomagali tudi pri opremljanju. 

Bolj ko smo raziskovali kaj nas čaka, daljši je bil seznam »must have« opreme. Na primer: dodatni rezervoarji za gorivo, rezervoar za pitno vodo, vodna črpalka s filtrom, dve rezervni kolesi, satelitski telefon, strešni nosilci in šotor, ki se bo pritrdil na le-te, ojačane vzmeti in platišča, električni pretvornik, lestve za reševanje iz peska, dodatni akumulator, hladilnik in obilico rezervnih delov. Po pogovorih izkušenih voznikov pa smo na naš seznam dodali tudi varnostno kletko. Najbolj pogosta nesreča na brezpotjih je namreč prevrnitev vozila. Visoko, več kot tri tone težko vozilo, z ogromnim šotorjem na strehi se pač pri malo višjih hitrostih zlakha prevrne.

Tako so sanje postajale resničnost, ki pa je prinašala tudi odgovornosti. Vse skupaj pa je samo stopnjevalo naše pričakovanje dneva D, ko se bomo dejansko odpravili. Nihče od nas ni imel izkušenj z vožnjo po brezpotjih in ravnanje s terenskim vozilom v izjemnih razmerah je bilo za nas neznanka. Tako smo se odločili, da se tudi praktično usposobimo za ta podvig. Za en dan smo se dobili s šestkratnim britanskim prvakom v off-roadu, Edom Cobleyem. Vsi smo si bili enotni, da je bila to odlična odločitev. Naučili smo se na primer kako voziti čez puščavske sipine, kako se izkopati iz peska, kako preveriti globino reke in se zapeljati skozi deročo vodo in na splošno ugotoviti kje so meje avtomobila in kje naj obvelja zdrava pamet.

Pripravljeni za na pot?

Ne še. Zraven samega avtomobila smo morali poskrbeti tudi zase. Cepili smo se proti rumeni mrzlici, hepatitisu A in B, meningitisu,  steklini in tifusu, ter obnovili nekaj cepiv iz otroštva.  Medicinske sestre so nas založile tudi z antimalariki, saj je velika pot potekala skozi malarična območja.

Ko je bilo pritrjeno še zadnje rezervno kolo, smo se odpravili na »poizkusni vikend« po Walesu. Odkrili smo, da je zna biti kempiranje zelo hladna izkušnja in da nam pušča rezervoar za gorivo. Nič kaj dober znak pred potovanem, kot je naše.

Ko smo odpravili še to »malenkost«, je bil čas za veliko »poslovilno« zabavo in nato pa zares – na pot. Pot od Velike Britanije skozi Francijo, Nemčijo, Švico, Lichtenstein, Avstrijo, Slovenijo, Hrvaško, Bosno in Hercegovino, Črno Goro, Albanijo, Makedonijo, Grčijo, Turčijo, Sirijo, Jordanijo do Egipta, kot naše prve destinacije na afriški celini.

Simon Pečovnik