Reševanje potnikov iz Libije

Nič ni kazalo na takšen razvrat, še dan pred odhodom ni bilo nobenih konkretnih informacij o tem da ne bi potovali v Libijo, nihče ni odsvetoval potovanja. Na MNZ so bili objavljeni napotki o izogibanju obmejnim območjem in morebitnim zborovanjem. Tudi sami smo bili prepričani da se v Gadafijevi deželi ne more ponoviti scenarij iz arabskih dežel, tukaj je vse drugače in dežela je najbolj razvita v Afriki.

Po pristanku v Tripoliju naletimo na poti v hotel na prve demonstrante oblečene v zeleno (barva Libije), vozijo se povešeni čez avtomobile, vzklikajo revolucionarna gesla, pomikajo se počasi naprej proti Zelenemu trgu (središče Tripolija), za njimi nastajajo krajše kolone.

Takoj ko odložimo prtljago se že odpravimo na Zeleni trg. Trg je poln Libijcev, ki podpirajo režim, eni bolj divji drugi manj, eni igrajo na bobne, drugi plešejo, tretji mečejo petarde, vsi oboroženi z zelenimi šali in Gadafijevimi slikami. Pomešamo se med lokalce, vedno smo na njihovi strani ne glede na njihovo opredeljenost. To je bil miroljuben in za nas zanimiv uvod v prihajajoče dni.

Naslednji dan na poti v Ghadames že izpustimo planiran ogled berberske vasice, kjer so se začeli pojavljati prvi proti Gadafijevi protesti v Tripolitaniji. Nič zato pomislim, Ghadames bo na koncu dneva očaral slehernega potnika. Pridemo v Ghadames, kjer nas v centru novega dela mesta čakajo veliki protesti prozi Gadafiju, policija je zbegana. Želim na nočni sprehod v stari Ghadames, policija me ne pusti. Na koncu jih le prepričam. Bili so živčni, popolnoma izgubljeni. Po sprehodu pred hotelom zažgejo kason s smetmi, takoj za tem pa še policijsko postajo, naš policist samo mirno opazuje dogajanja. Zvoki demonstracij prevladujejo nad oazo. Naslednji dan nas policija zapre v hotel, pot nazaj v Tripoli postane rizična. Berberi zapirajo ceste, zažigajo avtomobile, zahtevajo plačilo varščine itd. Nič zato, tako in tako smo namenjeni v Sebho, puščavsko prestolnico na jugu, tam je varno.

Na poti v 850 km oddaljeno Sebho se nahajajo zgolj štiri oaze. Po obstoječih informacijah je pot prevozna in na njen se nič dogaja, prebivalcev tukaj je skoraj nič. Le kdo bi koga napadal pomislim. Potem pa na sredini poti nastane potreba po dolivanju goriva. Pridemo na bencinsko in poglej ga zlomka, ulična oborožena tolpa ropa črpalko, vse so izpraznili. Tri krat ustrelijo v zrak in nas opozorijo naj ostanemo na varni razdalji. Super pomislim, le kako naprej brez goriva? Ni druge, medtem ko organizirane lokalne tolpe ropajo, mi krademo bencin. Vsaj bencin smo dobili in nismo ga plačali. OK zdaj lahko gremo naprej. Čez dobrih 100 km se nahaja naslednja oaza, tu je edina restavracija na poti. Tukaj bomo kosili. Prispemo v restavracijo, v njej ni življenja in pred njo se nahaja en kup ljudi. Le kaj se dogaja? Zaposleni v restavraciji so pobegnili, danes ne posložujemo odgovorijo. Uf, lačni smo. Bliže kot smo Sebhi več je vojske in policije. Za dobrodošlico nam v Sebhi pripravijo ognjemet, večina prebivalcev s kalašnjikovi vzpodbuja Gadafija. Noč se še bolj razživi po Gadafijem prvem govoru in ultimatimu da se v roku dveh dneh uporniki predajo.

V prvih štirih/ petih dnevih potovanja se je zdaj slika Libije maksimalno spremenila. Del vojske in policije je Gadafiju obrnil hrbet, zračni prostor v Bengaziju je zaprt, na stotine je mrtvih, v Tripoliju so zažgali vladno palačo, letališče v Tripoliju je napolnjeno s prebežniki in notranji promet je deloma zaprt, na cestah je vse več uličnih tolp,… Mi pa v varni Sebhi zaprti v hotel s prepovedjo gibanja, sploh si ne znamo predstavljati kaj se v Libiji dogaja. Vse uči uprte v TV, vsi željni novih informacij, vemo da moramo hitro domov.

Še isti večer se začnem boriti za sedeže na jutrišnjem letalu. Dobim vse karte, najprej do Tripolija z Libyan Airlines in potem še z Al Italio naprej v Rim. A glej ga zlomka, naslednje jutro ni letala za Tripoli. Sploh si ne upam pomisliti koliko denarja je pravkar agencija izgubila in kako močno je ta dogodek vplival na psihično stanje potnikov. Na letališču ostanemo celi dan, iščemo nove rešitve, vsi potniki so aktivirani, vsak uporabi svoja poznanstva, obveščamo MNZ in prosimo za posredovanje. Izvemo da Francozi pošiljajo vladno letalo po svoje državljane. Francozi imajo prednost pred vsemi, mi smo prvi na čakalni list. Prične se totalna borba za sedeže na čakalni listi. Pred nas uvrstijo Belgijce, češ da je njihova vlada posredovala, potem nas prehitijo še Avstrijci, tudi pri njih je posredovala ambasada. Mrzlično vzpostavljamo kontakt s poznanstvi doma in prosimo za nujno posredovanje. Mobiteli komaj da delajo, omrežje večkrat pade, telefonov ni, interneta ni, na letališču ni nobenih info, nobenega zaposlenega. Totalna norišnica, bitka za življenje in smrt. Na koncu so letalo popolnoma zasedli Francozi, vsi ostali smo izviseli. Vsi smo bili poraženi, potniki potrti, zavlada je tišina, ni bilo potrebe po komentarjih. Vedeli smo da je Libija že globoko v vojni, čez tisoč mrtvih, začeli so se zračni napadi. Prespimo v kampingu izven mesta, ni varnejšega kraja. Zvečer se ponovno slišijo streli iz Sebhe, ki je zdaj že precej živahna.

Novi dan pričnemo z novimi upanji. Naša vlada je vzpostavila stik z Italijani in danes pride po nas italijanski vojaški transporter. Koliko je Italijanov pred nami, koliko potnikov bodo sprejeli, koliko ostalih turistov še čaka, ob kateri uri pride letalo, ali imamo garancijo da nas bodo sprejeli,… nič ne vemo. Povežemo se z Italijani, zdaj je znanih več info. Letalo je prišlo, spet se je pričela bitka lobiranja in korupcije, uspelo nam je, rešeni smo. Vkrcali so 100 potnikov, poleteli smo v Rim. Zdaj smo rešeni. Libijska dogodivščina se je končala. Hkrati žalostni in veseli smo se ob prihodu v LJ razšli vsak v svojo smer. Nihče od nas ne bo pozabil te vojne, dogodkov evakuacije, bitke za sedeže na letalu in nič krivih in stradalih Libijcev, ki v vojnah izgubljajo svoje družine in svoja življenja. To so bila močna in nepozabna doživetja, izkušnje brez primere, katerih upam da ne bom več nikoli potreboval.