Maribor, drugo največje slovensko mesto, ima dolgo tradicijo turizma. Zlasti je razvid zimski športni turizem na Pohorju, vendar lahko ta magična planota ponudi veliko več in tokrat se odpravljamo nanjo, da bolje spoznamo njene manj znane kotičke.
Po počitku v centru mesta se prav prileže odhod v naravo in ni ga prijetnejšega, od neokrnjenih planinskih gozdov. Ker je Maribor ob vznožju Pohorja, se vam tak izlet ponuja kar sam od seve. Odpravite se lahko kar z mestnim avtobusom, popeljete se lahko z vzpenjačo, ali pa izkoristite moj predlog in se odpravite na pohod kar peš!
Zadnja možnost se meni osebno najbolj dopade, saj boste tako lahko zares raziskali gozdove ter pri tem naravo zaužili z vsemi čutili... ne le videli, tudi slišali, vonjali, čutili svež zrak na koži... z vsako poro telesa boste užili lepoto in čudež narave.
Vzpon priporočam da začnete pri Betnavskem dvoru, kjer je že sam dvorec vreden ogleda, od tam pa nadaljujete proti partizanskemu spomeniku in dalje po pohodniški poti, ki vodi preko Habakuka in Poštele.
Na tej točki bi moral nekaj povedati o teh dveh lokacijah:
Habakuk – ime ki je znano po sedaj luksuznem hotelu v Mariboru, je dokaj nenavadno. Dejansko je hotel dobil ime po že ustaljenem lokalnem imenu za del pod Pohorjem, ki ga boste na tej pohodniški poti tudi spoznali. Pravijo, da naj bi bil Habakuk pohorski škrat, vsekakor pa je bil Habakuk svetopisemski prerok, ki je boga spraševal, zakaj mora videti vse to gorje. Izvor imena Habakuk še ni dovolj raziskan, vendar iz pravkar navedenega lahko sklepamo, da to pomeni, da je škrat Habakuk pohorski škrat, ki je gledal uničevanje in pustošenje pohorskih gozdov in spraševal čemu vse to. Tako bi lahko, če bi vedeli da je temu tako (saj dokazov temu ni) trdili, da je Habakuk prvi ekološki škrat na svetu, ali vsaj Pohorju.
Poštela – z zakonom o varovanju kulturne dediščine zaščiteno območje, kjer se nahajajo najdišča iz železne dobe. Lokacija je znana, opisovali so jo in raziskovali na prelomu iz 19. v 20. stoletje, nato pa je raziskovanje zamrlo in večina stvari je ostala nedotaknjenih, nedorečenih in neodkritih. Prav sramotno, saj gre za enega največjih tovrstnih najdišč pri nas in zagotovo najpomembnejšega v bližini avstrijske meje. A žal razen velike nasute zemeljske gomile, mnogo drugega več ne boste mogli videti.
Tukaj pa vam že priporočam, da se ustavite in pokrepčate pri »Pohorki,« ekološki kmetiji, kjer vam nudijo gostoljubje in vam z veseljem razkažejo tudi svoj zeliščni vrt.
Pot naj vas od tod vodi naprej proti Bolfenku, ki je dobil ime po cerkvi Sv. Bolfenka. Zanimivo pa je, da je tudi ime Bolfenk (še eno svetopisemsko ime) postalo ime pohorskega škrata :) .
Od tukaj se lahko znova spustite proti mestu, po poti mimo »Lukeja,« ali pa se usedete na vzpenjačo in zapeljete v dolino. Seveda je mogoča tudi obratna pot, da se na vrh zapeljete z vzpenjačo in prepešačite v dolino (saj vsi vemo, da gre lažje dol kot gor).
A osebno vam najbolj priporočam, da se spustite po poti, ki vodi naprej na zahod in nato pride ven v Vrhovem Dolu pri Limbušu, saj boste tam po poti naleteli na še eno posebnost – posest Meranovo, kjer je nadvojvoda Janez pred stoletji pričel s kmetijskim izobraževanjem in tako postavil temelje vinogradništvu in vinarstvu v okolici Maribora!
Ko se od tod spustite povsem v dolino, pa boste naprej videli cerkvico na gorci znani kot Pekrska Gorca, kjer je nekoč stala majhna smučarska skakalnica, vseskozi pa je znana po cerkvici Marije sedmih žalost.
Za tiste pa, ki ne želite v višave, a vendar želite spoznati južno okolico Maribora pa zagotovo priporočam obisk Pivole, kjer ima fakulteta za kmetijstvo svoj Botanični vrt, ali pa da greste do gradu Hompoš, kjer so sedaj prostori Fakulteta za kmetijstvo in biotehnične vede. Če vas zanima študij kmetijstva, vas bo fakulteta zagotovo pritegnila, vsi ostali pa vljudno vabljeni na zanimiv ogled obnovljenega gradu.
Borut Jurišič