Ljubno ob Savinji – 2. del

Tisti izmed vas z zadostnim poznavanjem Zgornje Savinjske doline, ste ob branju tega podnaslova že vzkliknili: »Aha!« in svoje pojmovanje preusmerili od kulinaričnih dobrot v tradicijo umetelnega izdelovanja butar ob Cvetni nedelji. Tisti, ki pa ste tiho obsedeli, pa se naužijte novega znanja.

 

V Ljubnem namreč ljudje že od 19. stoletja namesto najtežjih in največjih butar, ročno ali ob manjši strojni podpori, izdelujejo butare v obliki najrazličnejših motivov iz vsakdanjega življenja. Ime se je ohranilo iz zgodovine, ko so ljudje na vejice spomladanskega rastja obesili pecivo ali kruh in to na Cvetno nedeljo odnesli k blagoslovu v cerkev, še danes pa lahko z naključnim sprehodom mimo ali zavestno udeležbo obreda občudujete mojstrovine ljudi, ki se kažejo skozi butare v obliki kitar, računalnikov, fenov, latern, košar in podobnega. Vsekakor paša za oči in v tem primeru žal ne za želodec.

Pa naj bo ta želodec vaš ali savinjski. Ljudje smo namreč takšna bitja, da za popolno izkušnjo uporabljamo vsa čutila in ob okušanju Ljubnega vaše brbončice ne bodo izvisele. Zgornja Savinjska dolina je dom Savinjskega želodca, sušene domače mesnine, ki svojo odličnost dokazuje tudi z označbo geografsko zaščitene kulinarične posebnosti. Prepoznavna posebnost daje pečat celotni dolini in vsekakor pripomore še k večji navezanosti človeka na kraj. Še posebej dobro pa sede po bodisi celodnevnem hribolazenju bodisi krajšem vzponu ali samo ekspresnem sprehodu do kevdra (za slovarček: kleti) najbližjega domačina. Slednja je sicer malce nepričakovana, pa vendarle dobrodošla in zabavna izkušnja, ki obiskovalcu da vedeti, da je sprejet in cenjen. Še posebej, če je v kevder s ponosom povabljen z namenom okušanja takšne specialitete kot je savinjski želodec. 

Kot že rečeno, je kulinarika dobra poslastica in nagrada po večjih ali manjši športnih podvigih (ne pozabite na nasvete mam, babic in zdravnikov, da je telesni napor takoj po obroku nevaren), lahko pa si, vsaj tisti manj športno navdušeni ali zmogljivi, kulinariko postavite kot cilj ali, če želite, trofejo športnega podviga. In okolica Ljubnega za takšne in podobne izkušnje ponuja mnogo možnosti. Ena izmed njih, ki vas bo nagradila s čarobnim razgledom in nepozabno izkušnjo, je vzpon na Smrekovec. To je edino slovensko vulkansko pogorje. Na pobočju ugaslega, prej podmorskega vulkana, se danes razteza nepregledni smrekov gozd, obdaja pa ga legenda o dinozavrih, ki so nekoč nekdaj teptali njegovo površje. Celotno Smrekovško pobočje spada v območje Natura 2000 in vas, ne glede na to, kaj vas pritegne bolj, ne bo razočaralo. Če se imate možnost pripeljati do koče, vas do skrajnega vrha loči samo približno pol ure potenja ob sestavljanju novoletnih zaobljub za bolšjo telesno kondicijo. In konec poti je fantastičen. Na vse nebesne strani se na 1577 metrih odpira razgled na Šaleško dolino, Posavsko hribovje, Karavanke, Veliko planino in še in še in še. Vsaj v izredno jasnem vremenu. Pa tudi, če ne zadenete najlepšega razglednega dne, ne boste razočarani, saj imajo meglice, ki jih brijoči veter vije okrog vaših ušes, poseben čar in parajoča se meglena odeja pripadajoči okolici daje tisti skrivnostni 'nekaj'. Vsekakor je poetično. Poezijo pa lahko ponovno pričarate tudi vašim brbončicam in se v Koči na Smrekovcu okrepčate s smrekovškim loncem, nekakšno enolončnico iz ješprena, ajdove kaše in mesa mlade govedine, ali pa posežete po kateri bolj pogosti jedi na žlico. Je vredno vzpona (ali vsaj bencina).

Če se vzpenjate ali ne, okušate kulinariko ali samo živite iz nahrbtnika, iščete znane ali množici skrite posebnosti, vredne ogleda, vas na vsakem koraku obkrožajo srčni ljudje, ki tam živijo. Ne morete preživeti pol dneva, brez da bi vsaj pomislili »Kak' so vsi prijazni!« In če želite enodnevni izlet spremeniti v dvo- ali večdnevnega, zaradi kakršnih koli razlogov že, je idealna izbira že omenjeno Gostišče Pevc in Hostel Ljubno ob Savinji. Domačnost samega hostla, ki nudi 19 ležišč, v zasebnih in večposteljnih sobah (ja, wifi dela brez težav), daje obiskovalcu občutek, kot da je prišel na obisk k sorodnikom. Prisotna je nota več kot petdeset letne tradicije, hostel pa je obenem tudi v združenju Hostelling International, kar še dodatno zagotavlja kvaliteto in dobro ceno, tudi za študentske žepe. Od tam lahko potem spoznavate  že omenjene lepote, obiščete še edino ohranjeno žago v Ljubnem, Budnovo žago venecijanko iz dvajsetih let prejšnjega stoletja, osvojite Raduho, Golte, se ne izgubite v Snežni jami, raziskujete Logarsko dolino, se preizkusite v bolj ali manj adrenalinskih športih, odvisno od letnega časa, si ogledate Flosarsko zbirko, muzej Potočka zijalka, poduhate sleherno rožico v Mozirskem gaju, debatirate o uspešnosti načinov ustrahovanja v preteklostih ob pogledu na gavge (piši: vislice), ali pa se preprosto sprehajate po prostranosti Zgornje Savinjske doline. In ne imejte slabe vesti, če ste si pred odhodom naredili seznam stvari, ki jih morate obiskati, na koncu pa dva dni prebili v Ljubnem in na Smrekovcu, od koder se preprosto niste mogli ločiti. Takšen je pač čar nekaterih krajev, ki te posrkajo vase in za vedno ostanejo del tebe. Pa  kaj bi o tem samo brali, pojdite in občutite.