Moja dolgoletna želja je bila obiskati Islandijo. Sprva je bila ideja dolgoročnejša – ostati tam nekaj mesecev, opravljati prakso, biti prostovoljka ali celo delati. Čas je mineval, jaz pa sem obiskovala druge države, in Islandija je vedno ostala samo želja za nekoč v prihodnosti. Sem si pa res srčno želela iti na Islandijo; niti sama ne vem, zakaj, vem le, da me je nekaj vleklo tja. Mogoče me je privlačil ta misticizem, ki ga večkrat povezujemo z Islandijo: »dežela bogov«, tako drugačna, tako posebna. Izolirana od ostalega sveta in z neverjetno lepo naravo. To me je privlačilo, preden sem šla tja.
Moja želja je bila izpolnjena po velikem naključju, brez velikega načrtovanja. Naključno sem zasledila oglas za prostovoljstvo v tujini. Oglas me je takoj pritegnil, zato sem brez obotavljanja kontaktirala Popotniško združenje Slovenije. Presenetilo me je, da prej še nikoli nisem slišala za to organizacijo, saj sem med brskanjem po njihovi spletni strani ugotovila, da ponujajo res izjemne priložnosti za prostovoljstvo v tujini. Na mojo srečo so ponujali tudi možnost prostovoljstva na Islandiji in prav takrat, ko sem bila pripravljena na odhod, so imeli eno prosto mesto, ki se je sprostilo zaradi odpovedi drugega udeleženca. Naključje ali ne, jaz sem to vzela kot znak, da je bil takrat res čas za obisk Islandije. Od mojega prvega kontaktiranja organizacije pa do samega odhoda je vse skupaj steklo neverjetno hitro. V manj kot dveh mesecih sem že potovala na Islandijo, in sicer v začetku decembra.
Nikoli si ne postavljam nekih pričakovanj, ampak če bi si jih, bi bila ta v tem primeru definitivno presežena. Hostli na Islandiji so zelo dobro organizirani in imajo nek pridih domačnosti. So kraj, kjer se ljudje dejansko dobro počutijo in se tam radi zadržujejo. Tudi vsi zaposleni in drugi prostovoljci so mi dajali občutek, da tam z veseljem delajo. Sicer pa ima HI Islandija v Reykjaviku tri hostle in jaz sem izkusila delo v vseh treh. Moje delo je bilo zelo raznoliko, vsak dan je bil drugačen in moje zadolžitve so se lahko tudi čez dan spreminjale. Veliko sem delala s Heleno Óladóttir, ki je bila moja mentorica, skrbi pa za kakovost in okoljski menedžment v organizaciji. Predstavila mi je, kaj organizacija dela na področju trajnostnega razvoja in kako se zelo trudijo, da delujejo v skladu z najvišjimi standardi kakovosti. V prvih dneh sem sodelovala na zelo zabavnem dogodku, ki ga prirejajo vsak mesec v enem izmed hostlov. Dogodek se imenuje Swap market, na njem pa zberejo vsa oblačila, ki jih čez mesec gostje pustijo v hostlih, ter jih nato zastonj ponudijo vsem, ki se tega dogodka udeležijo. Gre za izmenjavo oblačil, dodatkov, brisač, knjig, filmov, igrač ipd. V bistvu gre za izmenjavo vsega, kar še ni za v koš. Ugotoviti, kaj je za v koš in kaj ne, pa je bila moja naloga in naloga še ene prostovoljke, ki je v HI Islandija opravljala prakso. Obiskali sva vse tri hostle, zbirali stvari, ki so jih gostje pustili za seboj, oprali in zložili vsa oblačila, sortirali vse, kar je bilo in kar ni bilo uporabno, ter na koncu vse pripravili za dogodek. Na dogodku je bilo zanimivo videti izjemno zanimanje ljudi. Tudi na ulicah Reykjavika sem opazila veliko trgovin z rabljenimi stvarmi, tako da so tam ljudje temu zelo naklonjeni. Ostale dni sem pomagala pri različnih aktivnostih v hostlu, kjer so mi pokazali tamkajšnji postopek recikliranja, ki se ga zelo strogo držijo, prav tako pa sem se imela priložnost preizkusiti v delu na recepciji ter pomagati pri čiščenju sob. Vedno sem imela podporo ostalih zaposlenih v organizaciji, tako da sem se vedno počutila sprejeto in sem se z veseljem učila ter pomagala v organizaciji.
Presenetilo me je, koliko skrbi za okolje namenijo v HI Islandija. V današnjem času je skrb za okolje tako ali tako zelo prisotna, vendar se mi včasih zdi, da hostli in hoteli to skrb za okolje uporabljajo bolj kot ne za promocijo, medtem ko HI Islandija dejansko veliko sredstev nameni ravno skrbi za okolje in to je vidno na vseh področjih. Že ko gosti pridejo v hostel, jim na recepciji predstavijo svojo okoljevarstveno politiko in jih zelo spodbujajo k temu, da bi zavrgli čim manj hrane. V skupnih kuhinjah imajo tudi temu namenjene posebne košare, v katerih lahko gosti pustijo hrano za tiste, ki pridejo za njimi, tako da hrane ne zavržejo. Ta politika »nič odpadkov« (angl. zero waste policy) mi je bila zelo všeč in je dejansko v praksi zelo dobro delovala.
S Heleno sva šli tudi skozi njihova letna poročila o trajnostnem razvoju. Pokazala mi je, kje so možnosti za izboljšavo in kakšni so njihovi načrti. Vsak mesec tudi odčita števce v vseh treh hostlih in primerja rezultate s prejšnjimi meseci. V mesecu decembru sem ji pri tem pomagala, kar mi je bilo v veliko zadovoljstvo.
Všeč mi je bilo, da so me vključili v zelo širok spekter aktivnosti v hostlu, tako da sem res lahko izkusila vse. Seveda sem imela tudi proste dneve in takrat sem se udeleževala izletov po vsej Islandiji. Odpravila sem se na turistično pot Golden Circle (Zlati krog) ter videla ledenike in slavne črne plaže. Šla sem v termalno zdravilišče Blue Lagoon ter videla severni sij. Poleg tega pa sem kot vsak domačin izkusila še kopanje v tamkajšnjih javnih bazenih, kjer ima voda 30 stopinj, medtem ko je zunaj 10 stopinj pod ničlo.
Če se spet dotaknem začetka tega članka in tega, kar sem si pred odhodom mislila o Islandiji, lahko rečem, da še vedno mislim, da je to poseben in izjemno miren kraj, kjer se zdi, da čas teče malce počasneje. V vseh večjih prestolnicah so nakupovalne ulice polne znanih trgovin. Tega v Reykjaviku ne boste videli. Glavna ulica je polna majhnih trgovin islandskih oblikovalcev, prav tako pa tukaj ni nikakršnih znanih verig s hitro hrano. Imajo pa ulico bogov. Sprehodite se namreč lahko po ulicah, poimenovanih po starih nordijskih bogovih, prav tako pa je zelo običajno, da Islandci po njih dobijo ime, npr. Thor, Freya ipd. Ena izmed zanimivosti je tudi ta, da veliko Islandcev še dandanes verjame v obstoj vilincev in škratov, in to čisto zares.