Spet sedim na letališču, tokrat s štirimi valutami v denarnici, nepreštevnimi zgodbami in slovesi od kratkih, ampak močna poznanstev. Včasih se zbudim z grenko-sladkim občutkom; vedno me bo obdajala neka melanholija, vedno bom stremela k novim zgodbam, novim avanturam in novim ljudem, tudi če bo bolelo, ko bom puščala za sabo staro, ampak predvsem zaradi tega, ker bo bolelo in bo hkrati tako lepo. Predvsem zaradi tega bom to naredila in znova in znova poslušala ista vprašanja. Pa bom, še stokrat, če bo treba, in to z veseljem. V vsaki državi znova.
Ne štejem več letov, krajev in ljudi ki so mi prišli na pot. Tudi ne obljubljam več, da se bomo nekoč še videli – če bo usoda tako hotela, se bomo, v nasprotnem primeru pa bodo ostali lepi spomini. Všeč mi je, da puščam koščke sebe v toliko krajih; ta minljivost in intenzivnost vsega me napajata. In zato to počnem, znova in znova grem, kamor me vodi srce. Največkrat me vodi na sever. Rada imam mističnost in pravljičnost, obožujem kraje, kot so Islandija, Aljaska, Finska, Irska, Ferski otoki. Je pa tukaj še moja druga plat, ki rada potuje v kraje, kot sta Južna Amerika in Karibsko otočje. Omejitev ni. Ta svet ponuja ogromno in včasih najdeš največjo srečo tam, kjer jo najmanj pričakuješ.
Copyright (©) 2010 - 2024 Youth hostel | Politika zasebnosti | Piškotki | | RPC
