Mavricij - otok, po katerem naj bi bil ustvarjen raj – 2. del

Postanek v prestolnici Mavricija

Glavno mesto države in največje mesto se imenuje Port Louis. Ima približno 160.000 prebivalcev. Gre za kalejdoskop kultur z utripom Evrope, Afrike, Indije, Kitajske in Bližnjega vzhoda. Najlepši pogled na mesto se ponuja z zgodovinske trdnjave Fort Adelaide, ki so jo leta 1830 za obrambne namene zgradili Angleži, turisti pa največkrat obiščejo moderni kompleks ob morju, imenovan Caudan Waterfront, s številnimi trgovinami in restavracijami. Nešteto palm krasi trg Place d`Armes, ob katerem se nizajo kolonialne zgradbe še iz francoskih časov, v katerih danes domujejo državni organi. Za pristno doživetje mesta je obvezno obiskati živahno centralno tržnico, kjer se zlijemo z domačini. V pritličju tako najdemo zelenjavo in sadje, tudi nekaj začimb, v zgornjem nadstropju pa številne spominke, večinoma izdelane na Madagaskarju, ki imajo kar zasoljene cene. V bližnji zgradbi se nahajata mesna in ribja tržnica, ki ju zaradi smradu in nehigienskih razmer lahko kar preskočimo. Kot po celem otoku, tako tudi v glavnem mestu eden zraven drugega stojijo različni verski objekti, od katerih so najbolj zanimivi živopisani hindujski tamilski templji priseljencev z juga Indije.

Sveto jezero hindujcev in vulkani

Hindujci imajo na otoku kot prevladujoča religija pomembno svetišče, ki se imenuje Grand Bassin ali Ganga Talao. Gre za sveto jezero, na katerem se odvija največje hindujsko romanje izven Indije. Seveda ima takšen sveti kraj svojo legendo, po kateri naj bi bog Šiva, ki na glavi nosi sveto reko Ganges, obiskal Mavricij in se s svojo družico Parvati sprehajal ob jezeru, ko mu je z glave padlo nekaj kapljic, ki so pristale v jezeru, in zato je le-to postalo sveto. Boginja Ganga je bila seveda jezna, ker se je njena voda razlivala po nepotrebnem, a jo je bog Šiva pomiril z besedami, da bodo nekoč na tem nenaseljenem otoku bivali hindujci, ki jo bodo častili, kar se je kasneje res zgodilo. Hindujci verjamejo, da je to vulkansko jezero, podzemno povezano s sveto reko Ganges v Indiji. Ostanek vulkanskega nastanka Mavricija je tudi krater spečega vulkana s premerom 300 metrov in globino 80 metrov z jezercem na dnu. Imenuje se Trou aux Cerfs, nahaja pa se blizu mesta Curepipe na višini skoraj 600 metrov. Krater je pokrit z bujno vegetacijo, z njega se ponujajo osupljivi razgledi na vse strani, celo do morja in številnih veličastnih vzpetin otoka. Curepipe je najvišje ležeči večji kraj Mavricija s hladnejšim in bolj deževnim podnebjem, kamor so se belci radi umaknili od sopare v obalnih krajih.

Zeleno srce otoka z bujno vegetacijo

Večina obiskovalcev Mavricija obišče hribovito notranjost otoka v okviru enodnevnega izleta. Zapustijo obalo in se zapeljejo mimo nasadov sladkornega trsa. Prav pridelava sladkorja je bila v preteklosti glavna gospodarska aktivnost države in še danes lahko vidimo številna polja. V času mojega obiska je bila ravno sezona žetve. Nekoč so veliki veleposestniki živeli v razkošnih dvorcih, nekateri so danes preurejeni v muzeje in jih je možno obiskati, a nas bolj zanima narava. Prvi postanek je nacionalni park Black River Gorges, prelepa soteska, skrita v tropskem zelenju. Ovinkasta cesta ponuja razglede tako proti morju na jugu kot tudi na z drevesi poraščeno hribovito notranjost otoka. Izlet vključuje eno večjih znamenitosti Mavricija, to je geopark Chamarel, kjer za plačilo približno 11 evrov med drugimi atrakcijami najdemo naravni fenomen Seven Colored Earth (sedembarvna zemlja). Gre za peščene sipine v mavričnih odtenkih, ki so rezultat vulkanske aktivnosti in res ponujajo kontrast bujnemu zelenemu rastju in modremu nebu. Rdeča, rumena, vijolična, oranžna, modra, zelena in rjava barva so nastale s preoblikovanjem lave v glinene minerale in so prava paša za oči. Ne manjkajo niti orjaške želve s Sejšelov, območje pa ima tudi svoj 100 metrov visoki slap in destilarno ruma.

Gremo na plažo

Na skrajnem jugozahodu Mavricija najdemo polotok Le Morne, ki ima obliko glave morskega psa kladivarja, nad njim pa kraljuje 550 metrov visoki osamelec Le Morne Brabant. Gre za območje, ki je zaradi svoje povezave s suženjstvom na seznamu svetovne dediščine pri Unescu. Sužnjelastništvo so uvedli Nizozemci, ohranilo pa se je dve stoletji, saj so tudi Francozi in Angleži nadaljevali z nizozemsko prakso dela sužnjev na plantažah. Pobegli sužnji so svoje zatočišče našli na vrhu gore Le Morne, kjer so se skrivali po jamah. Legenda pravi, da so po ukinitvi suženjstva policisti splezali na goro, da jim povedo, da so postali svobodni ljudje, vendar so sužnji mislili, da so jih prišli ujet, zato so se pognali s pečine v smrt. Le Morne zato danes predstavlja simbol boja sužnjev za svobodo, pa tudi njihovo trpljenje in žrtvovanje. Nekoč sužnji, danes pa številni turisti po kar zahtevnem vzponu uživajo v prekrasnem razgledu z vrha vzpetine, ki seže tudi do plaže Le Morne, ki je zame ena izmed najlepših na celem otoku. Predstavljajte si dolgo peščeno plažo, kjer dopustniki sproščeno ležijo v senci pod palmami, ki se zibljejo v vetru, s pogledom na magično moder ocean, ki mu ni videti konca. Tudi plaži v krajih Trou aux Biches in Flic en Flac sta podobni in po »rajskosti« preveč ne zaostajata za plažo Le Morne. Kljub temu da so si večino najlepših obalnih predelov prisvojile znane hotelske verige in jih pozidale, ostajajo vse plaže na otoku javne, tako da so vsem dostopne in se je možno povsod kopati ter uživati v prekrasnem morju. Na skrajnem severu otoka, na rtu Cap Malheureux, se skoraj na plaži nahaja ikonična cerkvica Notre Dame Auxiliatrice. Njena rdeča streha, belo pročelje in modro nebo se pogosto znajdejo na fotografijah številnih turistov, ki obiščejo ta tropski raj. Nedaleč stran, čisto ob morju, se razteza pokopališče, na katerem najdemo grobove vseh verstev razen Hindujcev, ki svojih mrtvih ne pokopljejo, temveč sežgejo, pepel pa raztrosijo v morje.

Mavricij, vrnil se bom!

Mavricij s svojo razgibano pokrajino in raznoliko kulturo ponuja nepozabne počitnice in je biser Indijskega oceana. Če je res raj, kot je rekel Mark Twain, ki sem ga omenil na začetku prvega dela članka, mora vsak presoditi sam. Verjetno je otok dosti bolj rajski in sanjski za turiste, saj lokalci nimajo lahkega življenja. Da pozabijo vsakodnevne skrbi, se na dela proste dni radi zgrnejo v obmorske kraje. Takrat se zdi, da so vsi Mavricijčani na plažah, imajo piknike, se kopajo, pojejo in plešejo, skratka imajo se lepo. Ne samo za turiste, očitno tudi za domačine, rajske plaže otoka predstavljajo kraj za sprostitev. Turkizno morje, dolge plaže s koralnimi grebeni, polja sladkornega trsa, vzpetine nenavadnih oblik, prijazni in odprti ljudje, raznolike lokalne jedi in živ žav glavnega mesta Port Louis mene vsekakor so očarali in upam, da se še kdaj vrnem v ta »raj«.