Mogočna narava daljnega severa

 

 

Islandija je otoška država v severnem Atlantiku in leži med Grenlandijo in Veliko Britanijo. Severozahodno se razprostirajo Ferski otoki. Najenostavneje in tudi dokaj ugodno je v državo priti z letalom, po njej pa je najbolj priporočljivo potovati z avtomobilom. Le tako se lahko ob vsaki zanimivosti ustavite, kolikor sami želite. Dostop do otoške države pa je možen tudi s trajektom, a zna biti plovba naporna. Ob tem lahko rečemo le vsaka čast neustrašnim pomorščakom, ki so pred več kot stoletjem z vikinškimi ladjami pripluli na ta oddaljen otok. Ladijske povezave z Evropo so še danes precej slabe, saj trajekt vozi na relaciji danskega pristanišča le enkrat tedensko, vožnja po razburkanem morju pa traja kar tri dni. Se pa na Islandiji ustavljajo tudi križarke s precej zasoljenimi cenami. 

Islandija leži na Srednjeatlantskem hrbtu, njen nastanek pa je posledica razmikanja Severnoameriške in Evrazijske plošče ter s tem širjenja Atlantskega oceana. Ker je lega te otoške države precej visoko, so tam nastali mnogi ledeniki, pod njimi in pod celotno državo pa podlaga še vedno ni stabilna. Zato se tam pogosto pojavlja tudi nasprotje, torej ogenj. Preko otoka poteka niz razpok, ob katerih so številni lavni tokovi in ognjeniški stožci. Zemlja je ponekod tako vroča, da domačini v njej še danes pečejo kruh. Poleg tega toploto notranjosti uporabljajo sebi v prid na več načinov, celotna država se ogreva od te toplote, urejena imajo mnoga termalna kopališča, seveda pa je ta naravna zanimivost vključena tudi v turizem. Po drugi strani imajo na svojem ozemlju pet ledenikov, ki skupaj pokrivajo več kot 11 odstotkov površja. Največji med njimi se imenuje Vatnajökull in zavzema večjo površino, kot vsi ostali ledeniki v celotni Evropi. Tukaj pa seveda ni vse tako rožnato, saj je bilo od naselitve pa do danes na Islandiji znanih kar okoli 150 vulkanskih izbruhov. Islandijo zato imenujemo tudi otok ledu in ognja. 

Zelo raznolika dežela ima na svojem ozemlju poleg ledenikov in ognjenikov tudi veliko slapov, puščavo, zanimivo obalo in še mnogo neokrnjene narave. Mnogi slapovi so enostavno dostopni za turiste in zato še toliko bolj oblegani. Na voljo jih je ogromno, a med njimi najbolj obiskani so seveda tisti, ki so tudi najbolj promovirani, Gulfoss, Dettifoss, Selfoss. Nasprotje temu je puščava, ki sicer ne izgleda kot tista tipična s sipinami, gre pa vseeno za droben pesek, le da je ravna in na videz neskončna ter seveda zaradi lave temnejša. Mnogi ugasnjeni ognjeniki so za seboj pustili razne formacije v naravi, ki danes prav tako privabljajo obiskovalce iz vseh koncev sveta. Med vsemi zanimivostmi pa je v prvi vrsti najbolj poznana beseda za vse gejzir. To pomeni, da je v zemlji luknja, iz katere v določenih časovnih presledkih bruhne vroča voda. Nekako najbolj znana atrakcija Islandije. 

Takšno poštenost pri ljudeh je možno videti le redko kje. Islandci so znani po tem, da gojijo v rastlinjakih, ki jih ogrevajo s termalno energijo, razne zelenjavnice. Prodajajo jih še na bolj enostaven način. Pred svojo vrtnarijo postavijo leseno utico, kjer samo postavijo različno zelenjavo, poleg pa škatlico za denar. In tako ostali nato kupujejo zelenjavo. To je del njihove navade in domačini se tega vsi držijo in so drug do drugega izredno pošteni. So pa sicer velike razlike med življenjem v poletnih in zimskih mesecih. V slednjih je veliko depresije pa tudi alkohola, za kar je kriva tema, mraz, sneg. Zato je želja mnogih, da se iz otoka celo odselijo. 

 

Domačini so do sebe in svoje dežele sicer zelo strogi, spoštujejo naravo, še bolj pa svoje konje, islandske ponije. Ko konj enkrat zapusti deželo, se vanjo nazaj ne sme vrniti, saj se bojijo vseh možnih bolezni. S konji izvajajo mnoge tekme, a svojih najboljših konj nikoli ne peljejo na tekme v ostale države. Ponosni pa niso le na svoje konje, temveč tudi na svojo zgodovino, ki so jo gradili vikingi. Še danes se domačini radi pohvalijo z razstavljenimi vikinškimi ladjami ter muzeji na prostem s tradicionalnimi hiškami iz travne ruše.