Potepanje po Siciliji z dodatkom tradicionalne kulinarike

Sicilija je razdeljena na devet regij oziroma provinc (mi smo obiskali naslednje: Messino, Catanio, Enno in Sirakuze). Potovanje smo osnovali z izhodiščem v mestu Catania. Ampak do tja še pridem pozneje. Začelo se je z odhodom in zborom pri enem izmed članov naše odprave v Solkanu. Zaradi popotniške vročice in odvečne energije nismo mirovali, zato smo se za začetek povzpeli na Sabotin – kljub temu da so se na nebu zbirali deževni oblaki. Takoj pod vrhom smo videli belo mejo oziroma zaveso dežja nad Novo Gorico, ki je se je premikala v našo smer. To nas je pognalo v dir s pobočja Sabotina proti centru Solkana. Vrnili smo se premočeni, vendar ne zaradi težja, temveč zaradi potu. Po vroči prhi smo se odpravili v Novo Gorico, kjer je imel prijatelj razgovor za službo. S proslavljanjem uspešno opravljenega razgovora smo zaključili prvi dan.

Prihod v Catanio in prva ulična večerja

Zgodaj zjutraj smo se odpravili na železniško postajo v stari Gorici, od koder smo se z vlakom odpeljali v Videm (Udine). Kljub dežju smo si mesto po hitrem postopku ogledali ter spili prvi kapučino. Kmalu zatem smo že bili na letališču Marco Polo. Po pristanku v drugem največjem mestu na Siciliji, Catanii, in prilagoditvi na vroče podnebje smo se podali na pot do svoje nastanitve mimo raznolikih in večinoma manj urejenih četrti.

Kmalu smo prispeli v sobo, razpakirali svoje stvari in odšli na prvo večerjo. Želeli smo okusiti hrano, ki jo pripravljajo kar na ulici. Seveda smo si naročili tipične sicilijanske jedi, za začetek sta to bili »pasta alla norma« (testenine z jajčevci) in »carne di cavallo« (konjsko meso). Bilo je okusno, kaj več pa še takrat nismo imeli za pohvaliti. Sledilo je večerno pohajkovanje in uživanje v odličnih koktajlih.

Najaktivnejši ognjenik Evrope in slavni kanoli

Tretji dan smo namenili raziskovanju ognjenika Etna (je največji in najaktivnejši vulkan v Evropi in je prav tako na Unescovem seznamu svetovne dediščine). V načrtu smo imeli, da se bomo nanj povzpeli z javnim avtobusom, ki je odpeljal že zgodaj zjutraj, vendar na njem ni bilo več prostora za nas. Prevoz smo si tako poiskali pri domačinu, ki nas je kot skupino petih turistov odpeljal do nadmorske višine približno 1900 metrov in nas tam počakal do popoldneva. Mi smo čas izkoristili za ogled vseh kraterjev v bližini in za nekaj kratkih vzponov na razgledišča črne kamnine pod nami. Nismo si izbrali vožnje z gondolo na višino 2500 metrov, saj smo bili zaposleni z ogledom zanimivosti na višini, na kateri smo se nahajali. Robovi kraterjev, ki so del skupine Silvestri, so bili polni turistov, ki so občudovali tvorbe, nastale ob izbruhu leta 1892, ki so dandanes neaktivne. Tam smo poskusili svoje prve kanole (cannoli) – gre sicilijansko pecivo iz cevastih lupin ocvrtega testa, ki je polnjeno s sladkim kremastim nadevom z rikoto. Bili smo še bolj zadovoljni kot prejšnji večer. Najedli smo se, a ne dovolj da bi bili siti, in se odpravili nazaj v Catanio. Sledila je še ena razburljiva vožnja, ki jo lahko opišem kot kombinacijo relija in Formule 1, saj nas je šofer zelo hitro in spretno pripeljal do mesta in po njegovih ulicah. Na drugi večerji smo poskusili jed »gnocchi alla sorrentina« (njoki v paradižnikovi omaki z mocarelo in baziliko) in domači »limoncello« (liker iz žganja, sladkorja in limonine lupine) za digestiv.

Grand Tour destinacija in arancini

Dan smo začeli z jutranjim okušanjem znamenitih arancinov. Poskusili smo jih z vsemi različnimi polnili (ragujem, pistacijo, špinačo in pršutom) ter se nato z vlakom odpeljali do mesteca Taormina, ki je bilo v 19. stoletju pomembna točka na znamenitem Grand Touru. To so bila daljša potovanja nekdanjih mladih plemičev in aristokratov, večinoma iz severne, srednje in zahodne Evrope, na jug Evrope – do Sredozemlja (še posebej v Italijo) – s primarnim motivom izobraževanja. Po izstopu na krasni zgodovinski postaji smo se peš povzpeli na vzpetino, kjer se nahaja staro mestno jedro. Ustavili smo se na trgu IX. aprila, pri mestni katedrali in seveda v impozantnem antičnem amfiteatru Teatro Antico di Taormina, iz katerega se ob lepem vremenu vidi panorama Etne. Kar nekaj časa smo posvetili uživanju ob izjemnem razgledu, vendar smo se že kmalu odpravili naprej do naslednje atrakcije – javnega mestnega parka Villa Comunale di Taormina. V parku se poleg bujnih dreves in rastlin ter razgleda na morje in strma pobočja nahaja veliko čudovito ornamentiranih stavb s stopnišči, ki kar kličejo po fotografiranju. Mesto in zaledje ponujata še marsikaj več, kot sta recimo vasica Castelmola nad Taormino, ki jo je mogoče obiskati peš, in vintgar reke Alcantare, katere struga je nastala z ohlajanjem preteklih tokov lave in hladne vode, ki si je skozi sotesko našla pot do morja. Omenjeni naravni rezervat se nahaja globlje v notranjosti in je bil v času našega potovanja dostopen le z avtomobilom.

Zadnji postanek potepanja pa je predstavljala plaža pred otočkom Bella (Isola Bella), do katerega je mogoče priti peš po morju, saj do tja vodi ozek pas plitvine. Velike množice turistov v morju in na ležalnikih nas niso ustavile in nam preprečile, da se ne bi vsaj enkrat naužili Jonskega morja. Pred vrnitvijo smo okusili še vsak svojo pico v Catanii. Moja je bila »Patatina« (z ocvrtim krompirjem in hrenovkami).

Antična grška naselbina na Siciliji in sladica granita

Peti dan smo posvetili izletu na jug otoka do mesta Sirakuze. Nekoč najmočnejše grško mesto v Sredozemlju, katerega starodavno jedro predstavlja otok Ortigia, nas ni razočaralo. Slikovite ulice in bogata zgodovina so nas čakali na vsakem koraku. Ogledali smo si ostanke Apolonovega templja, Atenin tempelj, stolnico, vodnjak boginje Diane (rimske boginje lune, poroda, lova in narave, ki jo enačimo z grško boginjo Artemido) in utrjeno nabrežje. Po uživanju v testeninah s koščki mečarice in pistacijevim pestom smo se ustavili še v celinskem delu mesta, kjer smo občudovali baziliko Santuario Madonna delle Lacrime – rimskokatoliško cerkev iz prejšnjega stoletja, ki je zaradi svoje višine in arhitekture (spominja na narobe obrnjen sladoledni kornet) vidna daleč naokoli. Pred skokom na vlak smo bili še v bližini grškega gledališča v Sirakuzah, ki kljubuje času že od 5. stoletja pr. n. št. in je največje antično gledališče na Siciliji ter uvrščeno na Unescov seznam dediščine (drugo antično gledališče po velikosti je v Taormini). Ker je bilo premalo časa in je bil park prevelik za hiter obisk, smo se odločili, da si bomo to območje natančneje ogledali prihodnjič.

Ko smo prispeli nazaj v Catanio, smo se pred večerjo odpravili degustirat sicilijansko sladico »granita«, ki je delno zamrznjena pripravljena iz sladkorja, različnih arom in vode. Bistveno je bilo, da smo si naročili vsak svojo s posebnim okusom, ki je redkejši drugje po Italiji in pogostejši tam, torej z okusom pistacije, mandljev in limone. Pred spanjem so nas čakali le še okusni arancini, limoncello in uživanje v dobri družbi.

»Vzpon v višave« in zadnja kulinarična specialiteta

Še dobro, da nismo vedeli, kaj nas je čakalo šesti dan potovanja, čeprav bi se kljub temu podali na pot. Zjutraj smo se z vlakom odpeljali v notranjost otoka, da bi si ogledali tipično sicilijsko mestece Enna. Zaradi površnosti smo izstopili na železniški postaji, ki je bila sicer prava, ampak nismo natančno pogledali njene lokacije, kar je posledično pripeljalo do tega, da smo se več kot eno uro vzpenjali do mesteca (nahaja se na višini 931 metrov in je najvišja prestolnica regije izmed vseh glavnih mest italijanskih pokrajin). Seveda nam to ni predstavljajo prevelikega izziva, ker smo navajeni hoditi. Nedolgo zatem je bil naš trud poplačan: uživanje v dobri kavi na trgu, kjer ni bilo skoraj nobenega turista, in le bežno spremljanje domačinov, ki so se mudili po opravkih. Sprehodili smo se od razgledišča Belvedere di Enna mimo katedrale do trdnjave Lombardia (Castello di Lombardia). Pogled nam je segal na vse strani po hribovitem površju Sicilije in na bližnje mestece Calascibetta, ki se najbolje vidi s prej omenjenega razgledišča. Po spustu iz mesta nazaj do postaje pa smo izvedeli, da se z vlakom ne bomo mogli vrniti v Catanio. Vsi vlaki na liniji od Palerma do Catanie so namreč bili v tistem trenutku odpovedani. Zakaj? Ker so v bližini tirov našli neeksplodirano kovinsko telo z razstrelivom – bombo iz druge svetovne vojne, vsaj tako smo bili obveščeni na postaji. Ni nam preostalo drugega, kot da smo se vrnili v Enno. Na srečo je prišel avtobus, ki nas je zapeljal nazaj na vzpetino, na katero smo prej pešačili, od tam pa smo se čez nekaj ur odpeljali nazaj v Catanio. Zaradi dolge poti in zadnjega večera na Siciliji smo si privoščili večerjo, kjer sem si naročil slavne konjske mesne kroglice s karamelizirano čebulo, sirom ragusano in krompirjem z zelenjavo. Lahko rečem, da je bila to najboljša jed, kar sem jih jedel na tem popotovanju.

Zadnji dan je po zadnjem zajtrku z arancini in kanoli sledila le še vrnitev v Benetke, kjer so se naše poti ločile, saj sem jaz zaradi obveznosti v mestu ostal dodatna dva dni.