Dežela med morjem, zelenim pogorjem in pustim peskom - Libanon

Pravijo da so trije dnevi čisto dovolj za obisk te majhne deželice in da poleg Beiruta velja obiskati še edino Balbek, mogočen rimski biser. Joj, kako lažejo, sploh ne vem kako si upajo, pravim zdaj ko nisem sledil črednemu nagonu ampak intuiciji. Vedel sem da potomci Feničanov ponujajo mnogo več od naštetega. S sopotnico Tatjano, sva se odločila sneti skrivnostno tančico, za katero se skrivajo tisočletja stari in neprecenljivi biseri antične arhitekture, kulturno bogastvo raznolikih ljudstev, pomembni krščanski začetki, naravna bogastva in lepote. Libanon naju je očaral, skoraj vzel in zarezal globoke brazde, ki se počasi celijo.

   

Gradbeni podvig Beiruta s sto in eno bleščečo stolpnico
Leta 1990 se je končala 15 let trajajoča Libanonska državljanska vojna v kateri je Beirut utrpel ogromno materialno škodo in prepojil zemljo s krvjo na tisoče hladnokrvno pobitih meščanov. Večina njih je padla na t. i. Zeleni črti, na trgu, ki je ločil krščanski del od muslimanskega. Kdorkoli se je tukaj zatekel, ne glede na njegovo versko pripadnost, je tvegal svoje življenje, metki so neprestano švigali iz ene in druge strani. Vse okoliške zgradbe so utrpele velikansko škodo, številne so se same od sebe zrušile, nekatere so kasneje morali porušiti občinarji, kateri so naredili tudi novo zasnovo trga Mučenikov preko katerega je potekala razvpita Zelena črta. Njegov izgled izžareva danes moderno novogradnjo s staro podobo. To je bil začetek povojne obnove mesta, kmalu so se pričeli pojavljati še številni arabski bogatini, ki so začeli na veliko vlagati in investirati v izgradnjo hotelov, stolpnic in poslovnih prostorov. Danes kaže Beirut popolnoma drugačno podobo kot nekoč, le tu in tam se na kakšni zgradbi še vidijo posledice vojne, medtem ko večji del Beiruta izkazuje moderno, popolnoma novo sliko, z bleščečimi in novodobnimi nebotičniki, ki se dobesedno medsebojno borijo kateri bo lepši, elegantnejši, popolnejši. Beirut dosega gradbeni vrhunec. Na dogodke izpred 15 let spominja sredi Zelene črte postavljen in z metki prerešetan spomenik mučenikov, ki je hkrati edini preživeli objekt v okolici trga. Čisto arhitekturno nasprotje Beirutu kažejo drugo največje mesto Tripoli in ostala obmorska antična mesteca, med seboj polna kontrastov in razlik.

Prvi jezusov čudež
Medtem ko sva odkrivala prva feničanska pristaniška mesteca in kasneje prisotnih Rimljanov, sva v mestecu Tyre (Sur) dogovorila “deal” s taksistom, ki naju je bil voljan popeljati po stranskih poteh Južnega Libanona. Potem naju pripelje v jamo, ki ne bi bila nič posebnega, če naj v njej ne bi prebival sam Jezus s prvimi verniki. Ti si bili kasneje znani kot apostoli. In nedaleč vstran se nahaja še prostor, z na pol zakopanimi posodami, kjer naj bi Jezus spremeni vodo v vino in pokazal svoj prvi čudež. Ob bližnjem spomeniku padlim otrokom iz časa bombardiranja, stojiva vsa zbegana ob masovnem pokopališču. Taksist opazi najino ne odobravanje izraelskih napadov zato naju povabi v svojo hišo na kavo. Kraj, kjer živi taksist, večinoma naseljujeo šiiti. In ne morem si kaj da ga nebi povprašal o odnosih med Alijevimi Šiiti in Suniti. Posrečen se glasi njegov odgovor:” jaz sem samo taksist in ljubim nargilo,” pogled usmeri v visoko, za foteljom postavljeno, nargilo, “vse ostalo me ne zanima, sem samo taksist in želim si miru.”

Nargila na cesti
Ni pravih besed, ki bi opisale ta kaos in kontrast Tripolija v predvolilnem času, s številnimi palestinci in arabsko trgovsko vnemo na glasnih in živahnih ulicah s staro arhitekturo in številnimi prerešetanimi hišami ter “Jumbo” plakati predsednikov najrazličnejših političnih strank na pročeljih srednjeveških sivih hiš z obeh bregov reke Abu Ali. Številni karavanseraji govorijo o tem da so se tukaj zadrževali številni trgovci predvsem zaradi tukajšnjega mila, ki je dobilo sloves kakovosti daleč po svetu. Še danes se smatra milo iz Tripolija za najkakovostnejše, ki ni narejeno samo po stari preverjeni recepturi ampak je tudi popolen bio proizvod. Stari del medine je najživahnejši dopoldne, popoldne je čas za počitek in duženje. Tudi za naju, zato se odpraviva do prve čajnice. “Selamun alejkum, kako si, kako je, prisedita na čaj,” so bile besede veselega natakarja, ki naju želi pogostiti. Rade volje mu odvrnem, poglej saj je vse zasedeno. “No problem mister,” zgrabi mizo in jo postavi na sredo manj prometne ceste, prineše še dva stola. Dva metina čaja in metino nargilo prosim. In ko jo kadiva, v ozadju jenjavajo klici mujezinov z vrhov minaretov. Popolna Arabija pomislim, nočen drugam. Še dva metina čaja prosim.

V kanjonu skriti Maroniti
Dolina Bcharee je eden lepših zelenih predelov dežele, ki jo obkrožajo visoki hribi, deloma zasneženi s panoramskimi razgledi na vse strani, vse tja v sosednjo Sirijo in gorsko hrbtišče Anti Libanona. Njene vrhove so nekoč poseljevale cedre iz katerih so podjetni Feničani začeli graditi svoje ladje in z njimi širili nadzor nad prekomorsko trgovino. Kmalu so cedrini gozdovi postali ogroženi, danes so zaščiteni in redki, cedra pa predstavlja državni simbol.

Tukaj pod cedrovim gozdom sredi doline se nahaja globok in dolg, težje prehoden in zelen kanjon, katerega reka se izteka v morje. V teh redko obiskanih predelih so pred nekaj stoletji, svoje zatočišče našli prvi Maroniti, nasledniki Sv. Marona, ustanovitelja iz 4. st.. Kristjanski misionarji so v kamen in stene kanjona, začeli klesati svoja nova domovanja, prve maronitske samostane. Podobe in oblike takih samostanov so dih jemajoče, obkružojoča divja pokrajina, prvinska narava in surovi pogoji življenja pa so tisti, zaradi katerih so je kristjanstvo uspelo tukaj obdržati. Danes predstavljajo četrtino vsega prebivalstva in vsak libanonski predsednik mora biti Maronit. V samostanu Sv. Antona je leta 1584 nastala prva tiskarna na Bližnjem Vzhodu. Prvo tiskano izdajo so posvetili zbirki Psalmov, katere čuvajo v knjižnici Univerze v Kasliku. Isti samostan leta 1998 zaščiti UNESCO.

Hezbolahov napad
Bil je lep, prelep dan, zanalašč za v planine. Nisva se dolgo obotavljala, sva kar šla, naproti najvišjemu vrhu Libanona, na cca. 3100 m visokemu in na pol zasneženemu Quarat al Saudi. Skoraj na vrhu si privoščiva počitek, vsa preznojena in na pol omrtvinčena zaradi strmega vzpona. Močno sonce je sijalo, medtem ko je razgled preko cedrovega gozda segal vse tja v Sirijo, dolino Beka in na pol zasneženo gorsko verigo Anti Libanon v daljavi. Odlično popoldne, skorajda ne more biti lepše, a je sploh še lahko? In tam na tritisoč metrih, kjer ni žive duše, zaslišiva pok. Metek se pred nama odbije od kamna. "Pa kaj si ti ja zmešan, kaj ne vidiš da sva človeka, zavpijem na ves glas, ne vem komu". Odgovoril je z dodatnimi tremi streli. Nič nama ni bilo več jasno. Sledil je rafal. Zbežala sva, na robu svojih moči z zadnjimi atomi energije. V redkem zraku na tritisoč metrih, so naju noge kar same gnale čez grušč in zasnežena pobočja čim prej do prelaza, kjer se vrh strmo spušča nazaj v dolino. Za nama so se podali in to s terencem. Imeli so prednost, vendar ne po snegu. Zbežala sva čez strma na pol zasnežena pobočja strmo navzdol, čez pobočja ogrožena pod snežnimi plazovi, tja niso mogli s terenci. Ostala sva živa, sicer z visokim srčnim utripom, brazgotinami od padcev, umazano obleko in razpadlimi čevlji, katere sva še isti dan zavrgla. Zaradi Hezbolaha, so spodaj v dolini vsi začudeno ugotavljali. Začetek dneva se je končal še lepše, dobila sva namreč novo življenje in izkušnjo več. Temu se reče potovalna sinergija. In sploh ne vem, naj si je želim še več ali čim manj.

Bogata antična preteklost
Še preden so se sem naselili Rimljani in za vedno ovekovečili Balbek, takrat znan kot sončno mesto, z najvišjimi antičnimi stebri v templju Jupitra, najlešpe dekoriranim templjem posvečenim bogu Bakusu, redkim oktagonalnim dvoriščem in največjim kamnom, ki obsega 20 m2 in theta čez 1000 ton, so tukaj živeli podjetni Feničani, potomci Kanancev, puščavskega ljudstva. Po njih se še danes ponosno imenujejo libanonski kristjani. Na obalah Sredozemlja, tik pod pogozdenimi vrhovi, je živelo to ljudstvo, ki je v svet poneslo abecedo, znanja iz najrazličnejše obrti in poljedelske tehnike, granatno jabolko (še vedno ponekod znano koz punsko jabolko), … Bili so predvsem trgovci, osvajanja jih niso preveč zanimala. S svojimi ladjami iz cedrovega lesa so prvi obpluli Mediteran in ponesli trgovino daleč proti zahodu Severne Afrike. Kupovali so pol izdelke in jih kasneje doma predelovali v končne izdelke ter prodajali po nekajkrat višjih cenah. To je bila njihova podjetnost in kmalu so se razširili daleč na okoli, predvsem po južnem Sredozemlju. Trgovina je bila kriva za njihov vzpon in padec, v tretji punski vojni so jim dokončen udarec zadali konkurenčni Rimljani, še prej pa na območju današnjega Libanona Babilonci. Kljub porazu so Libanonci še danes zelo ponosni na svoje nekdanje rojake. Pristanišča, ki so jih odkrili Feničani, so danes med največjimi v svetu, biblija nosi ime po feničanskem mestecu Byblos in ko se popotnik sprehaja po Libanonu lahko na vsakem koraku začuti zapuščino nekdaj mogočnih feničanov.